Stojim na hodniku. Zapiske bom uredil v Erikini sobi. Zdaj vem le dvoje: hotel je mizeren in v njem se je zgodil zločin. Zakorakam proti sobi, kjer napišem poročilo. Ko grem po hodniku, se na levi in desni odpirajo vrata, iz sob se kažejo nenavadne slike, kot da bi gledal grozljiv film. Prva se odpre flavtistkina soba: svetlolasa ženska sedi na postelji, njene roke silijo proti stropu in držijo flavto, obraz je napet, grozen, obupan, sedi s prekrižanimi nogami. Ko spusti roke in glavo, se njen obraz skremži, ženska zamiži, požira slino, obrne glavo in bruhne. Curek goste in sluzaste snovi iz njenih ust v loku poleti proti blazini. Komaj blago popije sluz, se že mora spopasti z novim. Sluz je pomešana s krvjo, masa zdrsne z blazine na posteljo in se pocedi čez rob in počasi kaplja na tla. Ženska odpre oči, flavto položi na blazino, jo povalja po njej in ponese k ustnicam. In zaigra znano frazo iz Filippenkove skladbe Piščančki. V naslednji sobi opazim sobarico, frli po zraku kot kak ptič, če sem natančen je to golob, mogoče golobica. In medtem ko golob prepeva, tudi serje po tleh, postelji, omari, televiziji, stolih, blazini, povsod same packe ptičjega redkega dreka. Žene me naprej. V sobi, kjer je prej name zalajal pes, stoji velikan, človek je visok več kot dva metra in težak kot slon: maha z motorno žago, jo dviguje in spušča, kosi pohištva padajo po tleh kot trava pod koso. In v sosednji sobi skoraj identična slika: človek v kombinezonu je ogromen, odpira ventile in spušča vodo iz cevi, curek je debel kot njegova roka in človek se reži, do komolcev je krvav. Komaj čakam, da vidim vojakovo sobo. Brkati oficir napolni pištolo in ko gre mimo njega ženska, ustreli v tla, ženska poleti v zrak, na tla padejo njena oblačila, oficir si obriše svoje - od blata umazane škornje v odejo na postelji. Zaprem vrata in ko se obrnem, vidim v sosednji sobi otroka, ki serje sredi svoje igralnice, njegova klobasa je dolga in tanka kot kakšna ovijalka džungelskega drevesa, nekdo s prešito odejo briše tla pod njim. Tečem proč od malega hudiča. Vsega tega ne morem več gledati. Zamižim. S kotičkom očesa gledam po hodniku in iščem Erikino sobo. Na levi opazim človeka v župnikovi sobi: golega, z vilicami, zapičenimi v dlani, na glavi bodičasta žica, tla so polna madežev, na mizi prežeče miši in podgane. Vidim tudi moškega in žensko in tam v kotu z njima stoji človek s kovčkom v roki. Vsi trije so zabiti v steno, iz njih teče smrdljiva sluz, širi se po hodniku kot reka, ki poplavlja ... Če je vse to res, pomislim, me v nobenem hotelu na tem svetu ne vidijo več. Kapljice krvi so proti temu, kar sem videl, nežna rosa na vrtnici. In najbolj žalostno je, da čez uro ali dve ne bom vedel, kaj se je tu dogajalo. Že jutri se bom pokril z isto rjuho in odejo, po kateri je tekla sluz, moja žena bo bosa hodila po sobi, kjer je špricala kri, in moja hči se bo naslonila na steno, po kateri je brizgala umazana voda, nekdo bo odstrl umazano zaveso, sedel na stol, poln mastnih las, nekdo bo svoje spodnje perilo položil na mizo, po kateri so lezle podgane. Zaprem se v Erikino sobo. Useknem se. Močno. Kot da hočem, da iz mene izteče svinjarija, a iz nosa začne dreti kri. Ne morem je ustaviti, porabim robček, brisačo, s postelje potegnem svežo rjuho. Po telefonu pokličem sobarico. Kri pa teče in teče. Javkne ob pogledu na krvavo sobo. Nič ne de, reče in si natakne bele plastične rokavice in v bisago spravi krvavo nesnago. Jutri bo že oprano, se poslovi. In kje bo ta rjuha jutri? me zanima. V sobi drugega nadstropja, odgovori, iz hotela odhaja športnik, tam jo bom namestila. Kdo bo ležal na moji krvi? Tega pa ne vem, se zasmeji, a vas to zelo zanima? Ne, ne, zamahnem z roko, mogoče pa, rečem, ja, zanima me, ponovim, zanima me reinkarnacija stvari. Dajte no, nič vas ne razumem, reče in odide.