Začnimo na začetku našega štetja: na trgu religiozne ponudbe je tedaj obstajalo ogromno zanimivih idej. A le Jezus Kristus je imel učenca, ki je bil hkrati tudi odličen trgovski potnik. Sveti Pavel je na dvanajstletni turneji, med katero je širil Jezusov nauk, iskal ljudi, ki poznajo veliko ljudi. Krščanstvo se ni širilo zgolj zato, ker bi bile ideje Jezusa Kristusa toliko boljše od drugih idej na trgu religiozne ponudbe. Širilo se je zato, ker je imelo Pavla, tkalca omrežja ljudi, ki so ideje širili naprej. Paul Revere ima v ameriški zgodovini prav posebno mesto. Pozna ga vsak ameriški osnovnošolec. Ko se je v Bostonu začel spopad z Angleži, je šel na dolgo ježo in pozival ljudi k uporu. Poznal je ljudi, ki so poznali veliko ljudi. Ideja, da je upor proti Angležem nujnost, se je pretakala v številnih glavah. A Paul Revere je bil tisti, ki je sedel na konja in stkal uporniško omrežje. Z njegovo ježo se je začel ameriški boj za neodvisnost izpod angleškega kolonialnega jarma.Tudi slovenska zgodovina ima podobne junake. Enega od njih dobro poznam. Nobene publicitete si ne želi. Ne pričakuje, da bo kdaj dobil častni znak svobode. Niti tega noče, da bi se njegovo ime znašlo v tisku. A v osemdesetih letih je dneve, mesece in leta preživel v avtu, se vozil po Vzhodni Evropi in čas porabil za tkanje omrežja, prek katerega so se pretakale plemenite pobude. Pobude so imele dva skupna imenovalca – človekove pravice in mir. Civilna družba, kakor poenostavljeno imenujemo strukturo, ki je obstajala ob koncu osemdesetih let, je bila v resnici gosto stkano omrežje osebnih poznanstev. Naj ne zameri, če znanca, ki noče nobene publicitete, citiram: »Delovali smo na etični pogon.« Zgodovinske spremembe se niso začele zato, ker bi bila zbrana kritična masa. Kritična masa sama po sebi ne zadošča. Zgodile so se zato, ker so bili ljudje med seboj gosto povezani. Od malega Strojana do velikega Benedikta»V srcu strahu prebiva nepovezanost,« je pred leti na eno od šišenskih sten s sprejem zapisal neznani avtor. Grafit govori tudi o avtoritarnih režimih. »Sovražno združevanje« je bilo v starem režimu eno od resnejših kaznivih dejanj. Ko se je nepovezanost spremenila v povezanost, je tudi strah zbledel. Povezanost, temelječa na etiki, je bila tedaj, ob koncu osemdesetih, neverjetno gosta. Prebijala je državne meje. Do prvega svetovalca nemškega kanclerja sta bila potrebna dva telefonska klica. Do dunajskega državnega zbora prav tako. Zaradi ljudi, ki so, namesto da bi zbirali znamke ali metulje, zbirali poznanstva, se je svet spreminjal. Velja ljudska modrost, da v Sloveniji vsi poznamo vse. Ko so na bivšega ministra za znanost dr. Jureta Zupana začeli leteti očitki, da je denar, namenjen promociji znanosti, njegovo ministrstvo delilo po kriteriju zvez in poznanstev, ne pa po objektivnih merilih kvalitete projektov, se je branil, češ da smo v Sloveniji tako ali drugače vsi povezani. »Kaj mislite, koliko korakov je potrebnih, da se v Sloveniji pride do papeža?« se je tik pred odstopom retorično vprašal v pogovoru za Dnevnik. In potem je postregel z oceno, da povprečen Slovenec potrebuje štiri korake, če hoče biti prek posrednikov povezan s papežem. Štirje koraki do papeža? Trije koraki do predsednika države? Poskusimo: kardinal slovenskega rodu je v neposrednem stiku s papežem. S kardinalom so povezani tako ljudje iz slovenskega cerkvenega kot političnega, akademskega in kulturnega sveta. In ni vrag, da v dveh korakih ne bi vzpostavili stika z nekom iz cerkvenega, političnega ali akademskega okolja, ki pozna kardinala. Poskusimo še z imeni: najmlajši član družine Strojan je povezan z babico, Jelko Strojan. Jelko Strojan je lani za božič obiskal predsednik republike Drnovšek. Torej sta povezana. Drnovšek pozna kardinala dr. Franca Rodeta. In dr. Franc Rode je tesno povezan s papežem Benediktom XVI. Svet se zdi majhen. Lahko papež reši problem Strojanovih?Ne. Pot do papeža vendarle ni tako enostavna. »Svet je sicer majhen, a na to, da bi bila kar vsaka pobuda prek posrednikov prenesena do papeža, ne morete računati,« pravi sogovornik iz slovenske cerkvene hierarhije. »Tisti, na katerega bo naslovljena prošnja, naj neko pobudo prenese do Svetega sedeža, bo presodil, ali jo je vredno prenesti ali ne. Saj veste: ko je v Sloveniji izbruhnila vojna, je bil o slovenski stiski takoj obveščen tudi Sveti sedež. Tudi ko je šlo za mednarodno priznanje, je bil neposreden stik zelo hitro vzpostavljen. Sicer pa so reči bolj zapletene. Ključno vprašanje je torej, za kakšno pobudo gre.« Tudi Borut Miklavčič, danes predsednik slovenskega Rdečega križa, ki je pred kratkim prenehal opravljati funkcijo direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ni povsem prepričan, da je svet res majhen. »Kot direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje sem bil blagajnik tretje največje javne zakladnice v državi, pa mi ni uspelo, da bi prišel do predsednika vlade. Nekako se mi je zdelo smiselno, da bi predsedniku vlade predstavil položaj zavoda, ki financira javno zdravstvo. A mi to ni uspelo,« pravi. In Miklavčič gotovo ne sodi med ljudi, ki bi bili slabo povezani z okolico. Na začetku devetdesetih je v Slovenijo prinesel idejo o ustanavljanju lions klubov, organizacije, v katero se združujejo vplivne in ugledne osebnosti, pripravljene del prostega časa nameniti dobrodelni dejavnosti. Suhoparni seznami članov lions klubov, ki se na sestankih zbirajo enkrat mesečno, so, če se potrudite, razburljivo čtivo. Na istem spisku nastopajo poslovneži, državni funkcionarji, znanstveniki, preostanki bivšega režima, zidaki bodočih režimov, umetniki... Dr. Anuška Ferligoj, profesorica statistike na FDV, ki posebno pozornost namenja analizi socialnih omrežij, pojasnjuje: »Vsak člen nekega socialnega omrežja ima moč nad informacijo, ki naj bi jo posredoval naprej. Informacijo lahko posreduje, jo zadrži ali preoblikuje. Zato je še kako pomembno, kako dolga je pot prenašanja informacij ali pobud. Krajše kot so poti, v boljšem položaju je človek, ki želi nekaj doseči.«V šestih korakih okoli svetaKo je dr. Draško Veselinovič, tedaj direktor Ljubljanske borze, leta 2000 pisal članek za revijo Bančni vestnik, je izračunal, da v Sloveniji dve naključno izbrani osebi povežemo v 2,5 koraka. Če želimo povezati dve naključno izbrani slovenski gospodinjstvi, je povezava vzpostavljena v dveh korakih. Kakšne so predpostavke izračuna? Na ameriški univerzi Cornell so ob predpostavki, da vsak Američan pozna 300 ljudi, izračunali, da se lahko dve naključno izbrani osebi iz ZDA povežeta v 3,4 koraka. Predpostavka, da ima povprečen prebivalec Slovenije 300 znancev, se zdi smiselna. Empirične raziskave, koliko korakov je potrebnih, da povežemo dve naključno izbrani osebi, so stare 40 let. Profesor socialne psihologije na univerzi Harvard Stanley Milgram je 300 naključno izbranim osebam po raznih koncih Amerike razdelil pisma in jih prosil, naj ta pisma prek znancev spravijo na določen naslov v Bostonu. Izkazalo se je, da so pisma na naslov pripotovala povprečno prek šestih posrednikov. »Na empirični raziskavi temelječa ocena, da prebivalce ZDA povežete v povprečno šestih korakih, je danes že zastarela,« pravi dr. Ferligoj. »Vmes se je svet spremenil v globalno vas, dobili smo internet, število korakov, potrebnih, da povežete dve naključno izbrani osebi, se je zmanjšalo.« Vprašanje, koliko korakov je potrebnih, da se povežeta dve naključno izbrani osebi, je eno bolj usodnih ekonomskih vprašanj. Klasična politična ekonomija, ki jo je pred 230 leti razvil Adam Smith, izhaja iz predpostavke, da je družba sestavljena iz svobodnih posameznikov. Da bi tržne zakonitosti zares delovale, naj bi bili ti posamezniki atomizirani, hkrati pa naj bi imeli vsi, ki vstopajo na trg, enakopraven dostop do pomembnih informacij. Ker pa so med seboj tako ali drugače povezani, lahko te vezi ogrozijo »nevidno roko«, ki naj bi regulirala trg ponudbe in povpraševanja ter uravnavala ceno. Najbolj zločesta grožnja delujočemu tržnemu gospodarstvu je trgovanje z notranjimi informacijami, ko dobro obveščeni poslovneži zaupne podatke posredujejo drugim osebam, te pa privilegiran dostop do informacij zlorabijo za trgovanje z vrednostnimi papirji in zaradi privilegiranega dostopa do informacij na borzi ustvarjajo ekstra dobičke. Nobelovec Friedrich Hayek se je celo ukvarjal z vprašanjem, kakšna naj bi bila optimalna velikost države, da povezanost med ljudmi ne bi ogrožala zakonitosti delovanja trga. Številka, ki jo je izračunal, je nerodno velika; da bi imela država delujočo tržno ekonomijo, naj bi imela nekako za dve bivši Jugoslaviji prebivalcev. Je Slovenija premajhna za tržno ekonomijo? No, gospodarstvo, ki ga ima danes Slovenija, je vendarle bistveno bolj tržno, kot je bilo gospodarstvo desetkrat večje Jugoslavije. Da velikost trga ni odločilen dejavnik, so ugotovili tudi na eni od ameriških borz. Nihanja cen na borzi so bila nelogična, razlago pa so našli v premajhnem številu udeležencev borznega dogajanja. Posli na borznem parketu so se sklepali nekoliko po domače. Zato so sklenili število udeležencev borznega trgovanja povečati. Vendar učinki niso sledili teoretični predpostavki, da bo povečano število udeležencev borznega trgovanja preprečilo domačijsko sklepanje poslov. Posle so med seboj še naprej sklepali trgovci, ki se med seboj poznajo vrsto let. Spremenilo se je le to, da sta na borzi namesto ene klike delovali dve. Najbolj koristni stikiKoga mora človek poznati, če želi kaj doseči? Andrej Drapal, lobist, ki je v osemdesetih letih kot direktor služboval na Radiu Študent, kasneje pa je vodil enega od programov v Cankarjevem domu, odgovarja: »Hm. To je tako, kot da bi me spraševali, kateri organ je najbolj pomemben. Vsak stik je pomemben.« Drapal se zato ob vzpostavljanju stikov drži ekološkega načela. Pri sklepanju poznanstev ne sme biti odpadkov. »Vsako, na videz še tako nepomembno poznanstvo je lahko nekoč uporabno.« Za razliko od Drapala, ki ni nikdar delal kot politik, je Mile Šetinc med lobiste in piarovce prestopil iz vrst profesionalnih politikov. Njegove osebne izkušnje so drugačne od Drapalovih. »Najbolj uporabni so tisti kontakti, ki sem jih vzpostavil s politiki. Moji klienti so predpostavljali, da imam dobre stike zlasti z ljudmi iz LDS. Hkrati pa je res, da sem veliko ljudi, pri katerih sem lobiral, spoznal še globoko v osemdesetih letih.« »Ko smo preučevali uspešnost mladih raziskovalcev, smo ugotovili, da so bolj uspešni tisti, ki so vključeni v bolj heterogene raziskovalne skupine. Uspešnost smo merili s številom objav v znanstvenih revijah. Heterogene skupine, ki so hkrati dovolj kohezivne, omogočajo, da so na istem mestu zbrane različne ideje, kar povečuje kreativnost posameznikov. Če torej sprašujete, kateri stiki so najbolj koristni, odgovor ni najbolj jasen. Bolj kot so ljudje, s katerimi ste v stiku, različni, bolje je,« ugotavlja dr. Anuška Ferligoj. Vendar heterogenost stikov ni zgolj vir znanstvenega navdiha ali ključ do uspeha lobistov. Heterogenost kot ključni organizacijski princip uporablja humanitarna organizacija s stoletno tradicijo, Rotary International. V posameznem rotary klubu naj bi sodeloval po en predstavnik posameznega poklica. Rotary klubi nekoliko spominjajo na sestanke ob obletnicah mature. »Če ste hodili v dobro gimnazijo, so stiki z gimnazijskimi sošolci gotovo zelo pomembni. Dijaki z dobrih gimnazij so praviloma dobri študentje, ti pa so praviloma uspešni v svojem poklicu. Ni redkost, da dijak dobre gimnazije potrebuje le en korak do vrhunskega kardiologa ali odličnega pravnika. Oba sta bila njegova sošolca. Poznanstva, ki segajo v gimnazijska leta, so lahko izjemno dragocena, saj krajšajo poti v najrazličnejše družbene sfere,« ugotavlja Anuška Ferligoj. Majhnost kot vrlinaDr. Andrej Rus, profesor sociologije organizacij in menedžmenta na FDV, ugotavlja, da majhnost Slovenije seveda lahko predstavlja problem. Ker ima država dva milijona prebivalcev, enostavno zmanjka ljudi, ki bi bili ozki specialisti za posamezna vprašanja. »Značilnost modernih družb je diferenciacija. Sodobna družba potrebuje specialiste, v Sloveniji pa smo obsojeni na to, da se mora človek spoznati na več stvari hkrati.« Vendar je lahko majhnost tudi prednost, ugotavlja dr. Rus. »Če ljudi različnih profilov povežemo med seboj, ob tem nastaja nek socialni kapital. V Sloveniji so stroški povezovanja različnih ljudi nizki. In to je lahko naša pomembna prednost. Sistem je mnogo bolj prožen, mobilizacija družbenih resursov je lažja. V velikih državah bankirji poznajo bolj ali manj zgolj bankirje. V majhni državi pa se bankir ne bo družil zgolj z ljudmi iz svoje branže. In to je lahko prednost.«Je Slovenija prednosti majhnega sistema unovčila? »Ne. Iz majhnosti ne znamo narediti vrline. Obstaja pa še mnogo večji problem. Omrežja, ki obstajajo v Sloveniji, so zaprta, nepretočna. Zaprtost pa je za majhno družbo tragedija. Prevladujoča mentaliteta je sledeča: 'Sodelujem zgolj s političnimi prijatelji, s tistimi, ki to niso, pa ne sodelujem, ker so nasprotniki.' Tako nastajajo zaprti otoki. Namesto da bi pri reševanju problemov sodelovali z vsemi, ki kaj znajo, je prevladujoč vzorec ravno obraten. 'Sodelujem zgolj s političnimi prijatelji...Lobist Šetinc je ob menjavi oblasti ugotovil, da pri novi politični eliti nima posebnih možnosti. »Če profesionalnost ni ključni kriterij, to vodi v nastanek podoptimalnih družbenih struktur,« ugotavlja. »Dokler si na položaju, je tvoj socialni kapital, količina ljudi, ki te poznajo, visok. Potem pa, ko greš, kar naenkrat pozabijo nate,« ugotavlja Borut Miklavčič. »Ostanejo pa znanci, ki jih imaš od nekdaj, denimo iz srednje šole ali fakultete. Pa prijatelji iz športnih krogov. Ljudje, s katerimi sem v mladosti igral hokej, so še vedno moji dobri prijatelji.«Iščemo stik s svetomDr. Anuška Ferligoj se s socialnimi omrežji ne ukvarja zgolj po teoretični plati. Četudi je knjiga o bločnem modeliranju, ki jo je napisala skupaj z Vladimirjem Batageljem in Patrickom Doreianom izšla pri eni najuglednejših svetovnih založb, ki objavljajo znanstveno literaturo, ocenjuje, da je znanstveni preboj mogoč le, če človek vzdržuje tudi osebne stike. »Po prvi objavi v ugledni mednarodni reviji sem bila prepričana, da me kolegi iz akademskega sveta, ki se ukvarjajo s sorodnimi vprašanji, zaradi objave poznajo. Pa ni bilo tako. Če nekdo sedi doma in zgolj piše, mu to se ne omogoča preboja. Prebiješ se šele, če greš na mednarodne konference in se z ljudmi osebno pogovarjaš. Vzpostavljanje osebnih kontaktov sicer vzame zelo veliko energije. Tudi ohranjanje osebnih stikov zahteva veliko energije. Hkrati pa to vzpostavljanje in vzdrževanje stikov zelo veliko prinese.« Miklavčičeve izkušnje s člani lionističnih organizacij, ki delujejo po svetu, so podobne. »Ko greš v tujino, lahko pričakuješ, da ti bo član organizacije pomagal rešiti problem. Gre za nekakšno vzajemno predpostavko zagotavljanja pomoči. Če bo neki član organizacije, ki po svetu šteje milijon in pol članov, pomoč potreboval v Sloveniji, mu jo bom nudil, ker predpostavljam, da bom enake pomoči deležen tudi sam, ko bom v tujini. Vsaka dobra zveza lahko pot do cilja skrajša za polovico.«ačnimo na začetku našega štetja: na trgu religiozne ponudbe je tedaj obstajalo ogromno zanimivih idej. A le Jezus Kristus je imel učenca, ki je bil hkrati tudi odličen trgovski potnik. Sveti Pavel je na dvanajstletni turneji, med katero je širil Jezusov nauk, iskal ljudi, ki poznajo veliko ljudi. Krščanstvo se ni širilo zgolj zato, ker bi bile ideje Jezusa Kristusa toliko boljše od drugih idej na trgu religiozne ponudbe. Širilo se je zato, ker je imelo Pavla, tkalca omrežja ljudi, ki so ideje širili naprej.