V Malatyi je Filip izginil. Pustil je samo kratko pismo, ki je Iro čakalo med vročimi rogljički in geometrijskimi porcijami zeliščnega masla pri zajtrku, to je bilo presenečenje, kajti bila je še zaspana, ne še v vojaški obleki, s pestmi si je mela krmežljave veke in je sanjavo odtavala iz hotelske jedilnice skoz nihajna vrata v kuhinjo, kjer so se kadili veliki pločevinasti kotli in je oglušujoče odmeval skoraj industrijski ropot nožev in vilic za stepanje suflejev, na ozko ulico za hotelskim dvoriščem, v kateri so stali prepolni smetnjaki, mogoče zato, da bi se v zadnjem trenutku lahko še ozrla za Filipovim hrbtom, toda mimo je kakor osa švignil le moped, Filipa ni bilo več, njene oči so bile še dremave, nasproti hotela pa je trafikant po pločniku razgrnil pisano robo: vžigalnike, oblepljene s slikami filmskih div, pasto za čevlje in tigrovo mast v aluminijastih škatlicah, cigaretne ustnike iz črne in zlate plastike, iz sandalovega lesa ali iz slonovine, žepne korane, gumbe, pahljače, bakrene džezve, šminke v valjih s prozornim pokrovčkom, sončna očala z okvirji iz biserne matice, tamagočije, miniaturne jatagane, srebrne prstane in obeske za ključe iz porumenele kosti, pa tudi bolj običajne zadeve, ameriške revije, Vogue, House and Gardens, National Geographic, New Herald Tribune, cigarete, in ko je strmela v to čarobno preprogo, je nad sabo zaslišala glas, ki je rekel: mogoče je šlo za pripoved o moškem prijateljstvu. Turški šofer in vodič, ki se je prav tako vdrl v zemljo, se ni zamujal s poslovilnim sporočilom. Filip je v svojem zapisal: “Nikar si ne očitaj, da sem ti zameril finto z mačkami, nasprotno; da se ne morem vrniti domov, sem spoznal zato, ker se mi kljub očarljivi brezobzirnosti tvojega ravnanja še zmerom ne posreči, da bi se zaljubil vate, čeprav bi se v nekoga moral; niti ne v Erzulíe. Počutim se kakor lovski pes, ki je vse svoje dni stražil pred prazno jazbino.” Poskušal je torej, kolikič že, najti nekaj, čemur se bo zmogel brez pridržkov predati, ne da bi ob slovesu že vedel, kako se bo sprostil. Zdelo se mu je, da si mora najprej oddahniti od nenehnega zapletanja v mreže malodušja. Ta odločitev se je porodila v trenutku, prejšnjega večera v hotelski sobi, zato pa ga je stalo nemalo napora, da ji je ostal zvest do jutra in napisal svojih šestdeset besed. Prestopal se je okrog postelje, prijemal stvari in jih spuščal iz rok, ne da bi jih goreč v mrzlici še prepoznaval, prižigal je in ugašal rumeno namizno svetilko s pergamentnim senčnikom, vso noč je po telefonu klical hotelsko strežbo in si v sobo naročal obilne obroke, vendar ne zato, ker bi bil žejen in lačen, ampak zato, da bi navezal stik z ljudmi, s prsti si je segal v lase in si je izza ušes in ovratnika trebil majcene pisane rute, plastična barvasta jajčka, golobe iz belega sladkorja, žeblje in odprte varnostne zaponke, v katerih sta se utelesila njegova nervoza in strah. In mogoče sploh ni zbežal s Turkom ali pa to ni bilo zadnje, kar je sklenil storiti, kajti v letih, ki so sledila, ju niso nikdar videli skupaj. Pravzaprav ostaja brez pravega odgovora celo vprašanje, ali je bil moški, s katerim niso videli šoferja, res Filip. Ta osamljeni moški je svoje življenje ali preostanek le - tega prespal in zato so o njem začele krožiti legende: bil je namreč mesečen, nosila ga je luna, in je v snu neprenehoma hodil po Mali Aziji; zašel je v Kapadokijo, kjer je s predse izproženima rokama – dlani sta mu mehko bingljali – in srečnim smehljajem na ustnicah blodil med mavrahom podobnimi skalami, ki jim domačini pravijo vilinska stopnišča, ter je delal dobra dela. Ker je spal, miže, in ni videl, kod stopa, je hodil skoz zidove in debla dreves, lahko je prečkal reke, čeprav so ga sred struge vodé zagrnile čez glavo, bil pa je neranljiv in ni občutil bolečine, torej je v spanju reševal ljudi iz gorečih kmetij ter živino iz hlevov, katerih nekateri so se bili vneli, ker to spada v ruralno folkloro, druge pa so zažgali uporniški Kurdi, vendar je tedaj, ko je v sanjah vijugal po polju rumenih metuljev z imenom cekinčki, reševal tudi Kurde, saj ga bodeča žica okoli taborišč, kamor jih je zapirala vlada, ni mogla ustaviti, uporaben pa je bil celo za to, da se je v lokalih, kjer so stregli alkohol, prebijal do točilne mize in naročal runde za pivce, ki so podpirali stene, saj je šel skoz nepredirno gnečo okrog šanka, za pet mož globoko, kakor bi šel nož skozi maslo. Vse to je počel, ne da bi se prebudil. In pomagal je pri rudniških nesrečah ter gozdarjem razlagal, koliko je staro katero drevo, ker je vstopil v deblo in preštel letnice v njem, ne da bi ga bilo treba podreti. Odveč je poudarjati, da so ga vsi spoštovali. Včasih pa si je moral odpočiti od spanja in takrat je buden poležaval med jezerci iz bele sige pred votlino v Pamukkaleju, ki si jo je izbral za prebivališče, romarji pa so se z ratlukom in nardo v rokah zgrinjali k njemu ter ga rotili, naj jim razodene, kako kaže živeti. Kmalu se je naveličal govorjenja in zategadelj je božjepotnikom v pesek pred svojo pečino z ošiljeno palico vsako jutro napisal, da se nikoli nikomur ne sme nikamor muditi, da je edini način, kako zdržati na tem svetu, ta, da se nikoli ne zdramiš iz sanj in ničesar zavestno ne delaš, ter da bi bilo noro pomisliti, kako je težave živih možno reševati v svetu nespečnih, kajti sicer boš jokal, dokler ne boš obležal od presušenosti srca. Podrobnejša pojasnila je trmasto odklanjal. Kolikor je znano, je imel pod soncem samo enega prijatelja in romarji so ga včasih uzrli, ko se je vzpenjal na greben nad sotesko, v kateri je bilo njegovo skromno domovanje, da bi se srečal z njim. Ta drugi je bil mračen moški v usnjenem oklepu. Kakor gora je sedel na konju, metal je senco ob sončnem zahodu. Pokrit je bil s frigijsko čepico, podobno tiari. Družbo sta mu delala jastreb in lev.