Sporočilo je kratko in jasno. »Da vidiš, da veš, da si zapomniš.« Črno-bele fotografije so delo Tariha Samaraha, plakate je na oglasnih mestih agencije Alma Quatro postavila Iniciativa mladih za človekove pravice, ena od skupin civilne družbe, ki so odločene do konca razkriti ne zgolj pokol v Srebrenici, pač pa tudi druge zločine, ki so jih v imenu srbskega naroda in menda za njegove nacionalne interese izvajale različne srbske enote, predvsem pa tiste, ki so bile pod poveljstvom haaškega begunca Ratka Mladića. Pripombe ljudi, ki stopajo mimo plakatov, so različne. »Hvala bogu, predolgo so skrivali te svinjarije, naj vidijo krste, naj se kesajo!« glasno pripominja mlajši možakar v jakni iz džinsa, ko stopa mimo plakata, ki stoji prav pred kompleksom največje pravoslavne cerkve v Beogradu, cerkve svetega Save v središču mesta. Vendar vse pripombe niso dobronamerne. »Nož, žica, Srebrenica!« je dopisano s sprejem na enem od plakatov. Na drugem je ob sliki zločina z roko napisano, da bodo »še reprize«. Na tretjem je s črno barvo ob sliki polomljene igračke, punčke, po kateri se sprehajajo mravlje, napisano »Milica Rakić«. Milica Rakić je bila punčka, ki so jo doma, v predmestju Beograda, spomladi leta 1999, medtem ko je sedela na kahlici, ubili drobci Natove bombe.