Nasploh imajo ljudje, ki se ukvarjajo z glasbo, več energije, gredo bolj optimistično skozi življenje – to je bila le ena od številnih še kako resničnih misli, ki so jih ustvarjalci (scenaristka in urednica Danica Dolinar ter režiser Dušan Moravec) glasbeno-dokumentarnega filma o otroškem in mladinskem zboru RTV ujeli v objektiv kamere. Omenjeni zbor, ki sodi v sam vrh slovenske zborovske poustvarjalnosti, je prejemnik vrste mednarodnih priznanj in se je s premiernimi izvedbami številnih slovenskih del za vedno vpisal v zgodovino slovenske glasbene kulture. Letos si zasluži še posebno pozornost, saj praznuje abrahama. V dokumentarni oddaji, ki so jo ustvarili prav v ta namen, smo skozi radijske, televizijske in filmske posnetke iz preteklosti ter skozi pripovedi nekdanjih in sedanjih zborovodij in pevcev spoznali nastanke otroškega zborovskega petja, pokukali v zakulisje dogajanj in na trenutke zavidali vsem, ki so se prebili čez avdicije in postali »slavni«. V 50. letih so cicibanski, otroški in mladinski zbori napolnili radijski arhiv z več kot tisoč posnetki, velikokrat so nastopili pred televizijskimi kamerami, snemali za filme (Kekec, Bratovščina Sinjega galeba…) in televizijske nadaljevanke (Trubar), posneli so več plošč, kaset in zgoščenk, nastopali v različnih pomembnih vokalno-inštrumentalnih in simfoničnih delih, v opernih in baletnih predstavah. Ena od nekdanjih nastopajočih (med njimi najdemo tudi pevki Anjo Rupel, Meto Močnik in plastično kirurginjo Barbaro Čokl) je lepo strnila misli, ko je omenila, da gre za zgodbo srca, bogato z občutki. A če ne bi ustvarjali tovrstnih dokumentarcev, bi bila kaj hitro pozabljena. Kot tudi podatek, da se je leta 1957 k avdiciji za mladinski zbor prijavilo blizu tisoč otrok. Izbrani so se potem prvič srečali z ritmom, se s pomočjo marjetic učili pravilno dihati in se ob prijetnih, a delovnih druženjih priučili discipline, ki jim je sodeč po njihovih pripovedih v življenju še kako koristila.