Ta teden mineva leto, odkar smo splavili novo Pahorjevo vlado. Že? Šele? Opoziciji se, sodeč po ocenah in izjavah, zdi cela večnost. Tistim, ki so na oblasti, kot da so šele začeli, kot da še fikusov niso utegnili zaliti in svinčnikov ošiliti. A čas je pač relativen. Percepcija ni odvisna le od tega, na kateri strani straniščnih vrat stojiš, ampak tudi od tega, ali si v vladni koaliciji ali v opoziciji. Vsekakor po enem letu z vlado niso nezadovoljni samo tisti, ki so volili sedanjo opozicijo, temveč njeni dosežki niso v skladu niti s pričakovanji tiste večine volilcev, ki je sedanji koaliciji na volitvah podelila mandat. Neredko je slišati godrnjanje v slogu razočaranih partizanov: Ali smo se za to borili? Hja, ne vem, za kaj se je kdo boril, a rezultati težko zadovoljijo tudi najbolj predane volilce. Na enoletni izplen vlade je vplivalo več dejavnikov. Po eni strani seveda huda gospodarska kriza, ki znižuje preference bolj kot ne vsem vladam v politično razvitem svetu. Toda gospodarska kriza ne more biti edini, izključni in vedno priročni alibi. Ta vlada ima dve izhodiščni hipoteki. Prva je vezana na zapleteno partnerstvo sicer politično kompatibilnih strank (denimo LDS in Zares ali obe proti SD). Seveda je zapletena tudi stranka DeSUS, a z njo ni bilo nič lažje niti prejšnjim vladam. Ne samo, da je vodstvo upokojenske stranke izsiljevalsko in brez občutka za realnost, ampak so tudi volilci sami nedosledni. Podpirajo sodelovanje stranke v vladi, a hkrati so (po podatkih Politbarometra CJM) volilci DeSUS-a večinsko kritični do vlade (29 odstotkov jo podpira in kar 65 odstotkov je ne podpira). Ključni problem te vlade pa po moji oceni ni niti svetovna kriza niti zapleteno partnerstvo, ampak vodenje samo. Vlada pokriva večino resorjev (nikakor pa ne vseh) s kompetentnimi in boljšimi ministri kot prejšnja, a zatakne se pri slogu vodenja in kompetenci premierja. Pred časom sem že zapisal, da ima Pahor nedvomno politične talente, a žal ne za vlogo, ki jo je prevzel – za premierja. In v težkih časih, ko stvari ne tečejo samodejno kot prejšnja leta, se to še kako pozna. Pahor bi s svojo galantnostjo in poznavanjem lahko bil nadpovprečen zunanji minister. V zadnjih tednih se je ta domneva potrdila. Če se lahko vlada resnično pohvali s kakšnim uspehom, je to zunanjepolitična iniciativa. Po dolgi fiksaciji na preračunljivega in neiskrenega prijatelja (ZDA), kar je ves čas vsiljeval »večni« zunanji minister Rupel, se je slovenska zunanja politika končno začela obnašati nekoliko bolj racionalno in taktično. Vzpostavlja namreč razpršeno politično prijateljstvo, kar posledično pomeni tudi razpršeno tveganje. Če te razočara en prijatelj ali partner, ti še vedno ostane njegov konkurent ali nasprotnik. Zato tudi obisk v eksotični Libiji ni bil brez koristi in brez smisla. Ne samo zato, ker je Pahorju uspelo zamenjati enega konja za dve kameli, ampak tudi zato, ker ta dežela še vedno trguje, posluje in išče izvajalce za svoje investicije po predmodernem principu prijateljstva in naklonjenosti.