Parlamentarni prepiri o vodenju nadzornih komisij kažejo vso širino tega problema. Liberalnih demokratov h kompromisu in puščanju odprtih vrat kontroli nekaterih najbolj občutljivih področij ne zavezujejo niti prevladujoča praksa evropske demokracije niti Janševe in Bajukove zahteve. Te zadnje še najmanj. Janševo in Bajukovo stokanje pred TV ekrani kaže predvsem na hipokrizijo in pregovorno dvojna merila obeh protagonistov prejšnje vlade in sedanje opozicije. Namreč, prav perverzno je poslušati njihova pritoževanja, češ kako se delajo čistke na Elesu, na Uradu za mladino, v ministrstvih in še kje, ne da bi se vprašali, kako so se pred meseci na teh položajih znašli tisti, ki so sedaj »čiščeni«. Sploh pa je komaj dojemljivo, da sedaj apelira na razum tisti, ki je še pred nekaj meseci lomastil; da se zgražajo nad tem, da liberalna koalicija, ko ji tako paše (ko delijo stolčke v nadzornih in drugih delovnih telesih), všteva v opozicijo SMS, ni pa jih motila enaka dvojna pozicija poslanke Polonce Dobrajc v času Bajukove vlade. Pa tudi sicer je naivno, da ne rečem kaj hujšega, da v politiki kdo računa na to, da bo močnejši nasprotnik uvideven. V politiki ni altruizma; so zgolj interesi. Morebitna uvidevnost in pripravljenost na kompromise se v politiki ne goji zaradi uvidevnosti do neposrednih političnih konkurentov ali nasprotnikov, ampak zaradi odgovornosti in obveznosti do volilnega telesa, ki je zmagovalcem izreklo zaupnico. In ravno zaradi tega je odgovornost na tistih, ki v parlamentu močno prevladujejo, da omogočijo takšno razmerje v nadzornih delovnih telesih, ki bo zagotavljalo učinkovit nadzor. Argument, da bi Janša prevlado v komisijah izkoristil za »zganjanje cirkusa«, najbrž - toliko ga že poznamo - drži, a vseeno ne vzdrži. Ne vzdrži, ker bi sprejemanje logike odpravljanja težav s še tako »nadležno« konkretno opozicijo legitimiralo princip, ki odpravlja logiko parlamentarnega nadzora nasploh. Tudi argument, da evropska parlamentarna praksa v glavnem ne pozna formalnega ali neformalnega principa delitve mest v nadzornih delovnih telesih, ki bi bistveno odstopal od razmerij v sami parlamentarni dvorani, prav tako drži, a ne vzdrži. Slovenija enostavno ni do tolikšne stopnje konsolidirana demokracija, da bi brez prevelikih tveganj lahko prepustila parlamentarni večini, da bi nadzorovala »svojo« izvršno oblast. Povsod tam v tranzicijskih državah, kjer je prišlo do izrazite premoči neke homogene politične opcije (praviloma tam, kjer so imeli ali še imajo volilni sistem z večinskim učinkom), je prišlo do velikih anomalij. Eno od takih slabih izkušenj poznamo iz sosednje Hrvaške.