l Mladinine biografije v seriji Kdo je kdaj? dajejo spričo svoje anekdotičnosti in mestoma celo trivialnosti vtis lahkotnosti, za nameček še dodatno podkrepljene z zabavnimi ilustracijami (ki jih lahko beremo kot etape portretirančevega križevega potu). Vendar je ta lahkotnost varljiva. Za vsakim kdojekdajem stoji čuda ur, presedenih v NUK-u, telefonskih klicev in osebnih srečanj z znanci, polznanci in ljudmi, ki vedo karkoli povedati o aktualni personi. Za vsakim kdojekdajem stoji toliko brskanja po njegovih vseh mogočih - celo »intimnih« - dejanjih in stanjih, da vse skupaj meji že na hagiografije. V bistvu je Kdo je kdaj? edina stalna institucija raziskovalnega novinarstva v slovenskem medijskem prostoru. Obenem pa, žal, lahko služi kot še en »dokaz«, da je raziskovalno novinarstvo pri nas nemogoč poklic. Način, kako je Danijel Starman odreagiral na svojo podobo v Kdo je kdaj? (Mladina št. 33), ko je avtorja prosil, naj mu pošlje kopijo pristopne izjave v partijo in še nekatere druge dokumente, bi bil lahko celo simpatičen, če ne bi bil mišljen smrtno zares. Namreč, gospod Starman povsem trdno verjame, da ima Mladina »glede na izjemno natančen opis moje življenjske poti« nekakšen privilegiran status v odnosu do sedanje oblasti in vpogled v partijske in udbovske arhive. Zato celo predlaga, naj tudi Mladina prispeva svoj delež k poskusom uveljavitve t. i. »udbovskega amandmaja« in objavi imena sodelavcev SDV. Takšna (napačna) predpostavka o skrivni vednosti je seveda dokončen pokop koncepta raziskovalnega novinarstva, ki za pridobivanje informacij resda mnogokrat uporablja bolj ali manj konspirativne poti, vendar v normalnih okoliščinah in okoljih nikomur niti na misel ne pride, da bi ga zniveliral z oblastjo. Če sledimo tej logiki, moramo priti do sklepa, da so bili svoj čas najboljši novinarji sledniki in operativci, zaposleni v SDV. Zanimivo je, da Starmanova paranoja ni nobena izjema. Pred dnevi je top novinar (lahko, da je bila -ka, če veste, kaj hočemo reči) zelo vplivnega slovenskega medija nekemu strokovnjaku odsvetoval sodelovanje z Mladino, ker da so njeni novinarji kompromitirani in razpolagajo z nevemkakšnimi skrivnimi arhivi in dosjeji. In ko takole prisluhnete raznim gossipom in glasovom iz lobijev, kmalu ugotovite, da gre za uradno platformo desno usmerjene opozicije. Ta meni, da je vladajoča koalicija, torej predvsem LDS in demokrati, z Mladino sklenila deal o razpolaganju s tajnimi arhivi, ki naj bi jih časopis uporabljal selektivno za blatenje opozicijskih kandidatov. Torej naj bi šlo predvsem za umazano predvolilno igro in izsiljevanje in Mladina je zdaj ne le eldeesovski medij, ampak je postala celo glasilo VIS-a. Lepota konstruktov dela sedanje opozicije je v tem, da v bistvu ponavlja »argumentacijo« nekdanjih jugoslovanskih oblasti in JNA, potem ko se je zalomilo pri procesu proti JBTZ in še posebej po osamosvojitvi Slovenije. General Aksentijević npr. je v dolgem osebnoizpovednem pogovoru za beograjsko Dugo (20. 6. 92) povedal tudi naslednje: »Mladina je veliko delala proti JNA, ampak tega ni počela neodvisno - bila je list slovenske Udbe. Tu so se zbrali mladi entuziasti in vrhunski profesionalci, in če takšen team dobi neko temo, jo zna spretno plasirati. (…) Zmeraj so znali igrati pravo igro. Tudi zdaj so, kao, opozicija oblasti. To jim dviguje naklado, potem pa plasirajo prav tisto, kar oblast potrebuje. To je zelo subtilna igra.« Podobno tezo, da je bila namreč slovenska udba v osnovi separatistična in povezana z Mladino, zastopa tudi dr. Petar Knežević, bivši načelnik analitičnega oddelka v generalštabu JNA in upravi varnosti ZSLO v Intervjuju (24. 7.), le da ima vse skupaj za plod mednarodne zarote, ki ji je precej pomagala CIA s svojimi jugoslovanskimi agenti (pri čemer omenja praktično vse, od Rupla, Drnovška in celo sedanjega zunanjega ministra BiH Silajdžića, ki naj bi ga CIA inavgurirala v času njegovega študija v ZDA in poslala v Libijo opravljat »posle« zanjo). Da ne bo pomote; povsem mogoče in verjetno je, da je marsikaj od tega res. Marsikak politik je imel kdaj opravka z uslužbenci CIE (ki ima svojo službo znotraj ameriških ambasad) in celo marsikateri tuji novinar, ki se je kdaj sprehajal tod okoli, je bil lahko njen informator. Stvari pač ne bi smeli fetišizirati. Ravno tako ne na domačem terenu - tudi ljudje z Mladine so bili ob času afere JBTZ v stikih z SDV, da ne govorimo o poljavnih govoricah o udbaškem statusu nekdaj ključnih ljudi na RTVS, Delu in Dnevniku. Ravno toliko razlogov, kot jih opozicija našteva v prid udbaškega amandmaja za poslance, bi lahko našli tudi za podobno izrekanje v medijih (nasvet: če bodo izposlovali opozicijski, desni kanal na TV, naj novinarji in uredniki podpišejo izjavo o sodelovanju s sumljivimi službami). In če bi hoteli biti dosledni, tudi v vseh večjih ljubljanskih hotelih; vsi receptorji so bili avtomatično sodelavci tajnih služb. Denimo, da ima Mladina res vpogled v vse skrivnosti arhivov SDV - zakaj bi bila sedanja opozicija ob tem ogrožena, ko pa vendar sama predlaga (čeprav ne več kot pogoj za sprejem volilne zakonodaje?!) izrekanje o sodelovanju z SDV, najbrž prepričana v lastno čistost? Naravo dosjejev SDV je navsezadnje najlepše definiral Miran Lesjak ob koncu feljtona v Delovi SP (29. 8.): »V arhivu SDV je mogoče najti elemente, ki potrjujejo tako neposredno povezanost Službe s takratno politično oblastjo kot tudi sovisnost med arhivsko dediščino SDV in obstojem današnje oblasti, ne glede na to pod kontrolo katere politične stranke se ta vsakokrat izvaja.« Preprosto, s temi arhivi je obremenjena kompletna slovenska politika, na levih in desnih okopih. Prav zato nihče ni toliko nor, da bi nam jih preprosto podaril. l