Cinizem je samo navidezen. V ugotovitvi se skriva tisto različno gledanje na človekovo etično odgovornost, ki še danes, štiristo let po tridentinskem koncilu (1545-1563), razdvaja katoliško in protestantsko cerkev. Za Martina Luthra je bil človek simul iustus et peccator, v isti sapi pravičnik in grešnik, ker naj bi bil greh del njegovega eksistencialnega bistva. Takšno gledanje pa naj bi človeku (in njegovemu bližnjemu ali širšemu občestvu) nalagalo dolžnost, da nenehno ubija grešnika v sebi; protestantske cerkve torej nalagajo večjo odgovornost za etično ravnanje ljudem samim, njihova etika je po pravilu strožja in bolj toga. Nikoli ne bi smeli pozabiti, da so v ZDA še v sedemnajstem stoletju sežigali čarovnice; da makartizma, ki se je prav tako skliceval na soglasje podobnega javnega mnenja, ne omenjamo. Katoliška doktrina je, da je Kristus ljudi s svojo žrtvijo odrešil, da eksistencialno niso grešniki, lahko pa se zgodi, da grešijo, ker jih daje "konkupiscenca". Tako kot so v protestantskih verstvih ljudje etično predvsem avtonomni in se greha odrešijo sola fide in sola gratia (z vero in božjo milostjo, ki so ju dolžni gojiti v sebi), so v katoliški heteronomni: posledic greha se znebijo s kesanjem in odvezo, ki jo dajejo posebej pooblaščene osebe, se pravi duhovništvo in hierarhija. O tem, kakšno oblast nad verniki dobijo s tem, pa verjetno ni treba posebej govoriti. (Zaradi te severnjaške protestantske togosti pa je politično ceno plačal tudi Engholm. V naslednjih letih je namreč prišlo na dan, da je imela v vsej zadevi prste vmes tudi SPD, ki naj bi Barschlu nastavila past, in tako se je moral od politike posloviti tudi Engholm, in to prav v trenutku, ko je bil na vrsti za najvišje časti in odgovornosti v nemški socialdemokratski stranki.)