Celotno območje, na katerem danes živi okoli 70.000 Lužiških Srbov, se deli na dva dela. V južnem, pretežno katoliškem Bautznu (Budysin) s širšo okolico skoraj vsi Lužiški Srbi govorijo zgornjo lužiško srbščino in ostajajo močno zavezani tradicijam. Narodnostno mešanih družin je tam manj kot v severnejšem Cottbusu (Chosébuz), kjer evangeličanski pragmatizem pospešuje asimilacijo nemške kulture. Spodnja različica jezika izumira predvsem med mlajšim prebivalstvom. Izjemno slikovite narodne noše na severu izdelujejo in prodajajo predvsem Nemci, ki ne govorijo lužiške srbščine, vendar v veliki večini sestavljajo tudi tamkajšnjo folklorno skupino. Na tovrstni etnoturizem gledajo prebivalci Zgornjih Lužic nekoliko zviška, tukaj je delež podeželskega prebivalstva znatno višji in običaji so še vedno globoko zakoreninjeni v družini in cerkvi. Navzven se moč tradicije v polnem blišču pokaže le ob vaških, pogosto pogansko obarvanih praznikih in procesijah, ki se jih Lužiški Srbi udeležujejo redno in v velikem številu. Medtem ko je v okolici Cottbusa zares živo le še neke vrste pustovanje, katoliški del ohranja celo vrsto običajev: od postavljanja mlaja, velikonočne ježe, sežiganja čarovnic (kresovanja) in drugih obredov do strogo tradicionalne ohceti.