Renesansa, ki je končala srednji vek in z novimi pogledi na svet ter predvsem na človeka ponesla civilizacijo, ki je dolga stoletja stagnirala, na novo stopnico, je odprla nemalo novih vprašanj, zlasti v odnosu do cerkve. To je tudi spodbudilo zahteve po preoblikovanju cerkvenih naukov in obredja, kar se je skozi reformacijo končalo z ustanovitvijo protestantskih skupnosti. Rimskokatoliška cerkev s papežem na čelu je takemu uporniškemu obnašanju nasprotovala in poskušala omiliti zamere z lastno prenovo - protireformacijo. Jasno je, da so bili vsi tovrstni premiki često zelo krvavi, saj je oblast kakršenkoli punt, kmečki ali verski, v kali zatirala. Ni čudno, da je bilo ljudstvu počasi zadosti jalovega kreganja, kako tolmačiti različne odstavke katekizma, in podobnih nesmislov. Polne ječe, sežiganje čarovnic in praznoverje življu, še posebej novemu družbenemu redu, meščanstvu, ni godilo. Pričelo se je novo intelektualno gibanje, ki je težilo k osvoboditvi vraževerstva,strpnosti do sočloveka in poudarku na razumu. Pričelo se je razsvetljenstvo.