V tistem trenutku je bržkone najbolj primeren čas za spomin na Cankarjeve besede, češ da si bo »narod sodbo pisal sam«. Ta postopek je silno preprost: glasovnice razporedijo po strankah, za kar so uporabni kar šolski stolčki, vsak označen z drugačno številko, sledi razdeljevanje in štetje. Postopek je bil tamkaj opravljen v dobri uri, dasi se lahko tudi zavleče, če se številke med oddanimi glasovnicami in seštevkom glasov ne bi ujemale. Stolčkov je bilo 16 + 1. Zadnji je bil namenjen neveljavnim glasovnicam, ob katere se domala vsakič nekdo obregne. Odbor jih je skrbno izločeval, ob vsaki je sledilo posvetovanje, toda bilo jih je malo – za prste ene roke. Eno je volivec raztrgal, spet na drugi je bilo obkroženih več strank, tretja je bila malce duhovita, saj jo je avtor prečrtal in nanjo zapisal, da je »s polno ritjo pač lahko srati«. O njeni neveljavnosti ni bilo dvoma. Sicer pa je predsednik komisije tisti, ki prvi odloči o tem, čeprav zavoljo regularnosti o (ne)veljavnosti glasovnice tehtajo še na volilnem okraju.