Nič manj protislovni niso siceršnji učinki sistema z 88 okraji. Preprosto rečeno: zdi se, da volilca vodi k napačnim sklepom, da se predstavlja kot nekaj, kar ni, skratka, ustvarja videz, ki ne ustreza dejanskosti, in ga na ta način vara. Diskrepanca med videzom in dejanskostjo temelji na razliki med tehniko glasovanja, ki po obliki močno spominja na glasovanje v večinskem sistemu, na eni strani in sistemom ugotavljanja izidov oz. sistemom razdelitve mandatov, ki je proporcionalen, na drugi. Proporcionalnost, preprosto rečeno, pomeni, da je delež poslanskih sedežev v parlamentu, ki pripade posamezni stranki, proporcionalen, sorazmeren z deležem volilnih glasov, ki ji jih uspe zbrati na volitvah. Sistem razdelitve poslanskih mandatov je naslednji: najprej se ugotovijo rezultati glasovanja o posameznih kandidatih po okrajih, nato se glasovi, ki jih je vsaka posamezna lista prek svojih kandidatov zbrala v okrajih, seštejejo na ravni volilne enote. Volilna enota je hkrati izvolilna enota, to pa pomeni, da stranka, ki dobi zahtevano število glasov, s tem že osvoji poslanski mandat. Ker se v vsaki volilni enoti voli enajst poslancev, mora za en mandat lista osvojiti enajstino vseh v volilni enoti oddanih glasov. Stranka, ki osvoji dve ali tri enajstine glasov, pridobi dva oz. tri mandate. Pri čemer mandat pripade tistemu izmed strankinih kandidatov znotraj volilne enote, ki je v volilnem okraju dobil relativno največji delež glasov. S tem je prva delitev poslanskih mandatov opravljena, druga pa se na podlagi preostanka volilnih glasov opravi na državni ravni. Tu se najprej seštejejo glasovi, ki so jih strankine liste zbrale v vseh volilnih enotah, nato se ugotovi, do koliko mandatov je posamezna stranka še upravičena. Nato se mandati delijo po volilnih enotah. Do prvega mandata iz te druge delitve je upravičena strankina lista iz volilne enote, ki se je relativno najbolj približala pridobitvi naslednjega mandata oz., povedano drugače, ki je k strankinemu preostanku glasov na državni ravni prispevala največji delež glasov. Znotraj volilne enote pa poslanski mandat pripade tistemu kandidatu, ki je v volilnem okraju zbral relativno največ glasov, se pravi, največ prispeval k uspehu volilne liste.