V gornjem naslovu je skrita vsa »modrost«, zakaj bi tisti, ki hočejo Sloveniji dobro, morali arbitražni sporazum s Hrvaško podpreti. Seveda v njem ne piše, na kakšen način in kje bo arbitraža določila »stik Slovenije z odprtim morjem« – zagotavlja pa nam, da ga bomo dobili. Sedaj ga namreč nimamo. Vmes je hrvaško morje, ki je (iz prej skupnega jugoslovanskega) postalo hrvaško 25. 6. 1991, ko sta nastali novi državi Slovenija in Hrvaška – ker je takrat Slovenija celo s Temeljno ustavno listino priznala dotedanjo kopensko mejo s Hrvaško kot novo državno mejo. S tem je priznala, da vsa savudrijska obala Piranskega zaliva ostane hrvaška – in s tem je bilo možnosti za preprost in jasen izhod Slovenije na odprto morje nepreklicno konec. Točneje: že pol stoletja prej, ko se je februarja 1944 Znanstveni inštitut SNOS (dr. Zwitter) zanesel na znameniti Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel iz leta 1853 in v njem zarisano etnično mejo na Dragonji ter v London kot našo zahtevo sporočil prav to – vse kasnejše odločitve (notranja delitev cone B STO leta 1947 na koprski in bujski okraj in vse nadaljnje) pa so bile s tem v skladu oziroma so naknadno, po ukinitvi STO, skušale to delno korigirati samo še glede znanih štirih zaselkov ob dnu Piranskega zaliva, katerih pripadnost je med Slovenijo in Hrvaško še danes sporna.