Samotarske čebele so večini ljudi neznanka. Ta skupina žuželk zajema približno dvesto vrst teh zanimivih živali, ki opravljajo v naravi sila pomembno nalogo. Sodijo med najpomembnejše opraševalke žužkocvetnih rastlin, od katerih jih je mnogo velikega gospodarskega pomena. Tu velja omeniti zlasti sadno drevje. Njihov pomen se še poveča takrat, kadar v naši okolici ni čebelnjaka in je torej opraševalcev premalo, predvsem v intenzivnih nasadih. Samica dišavke, to je vrste samotarske čebele opravi pri opraševanju delo stodvajsetih čebel delavk medonosnih čebel. Druge vrste prebivajo v zemlji. Mnogim so znani kupčki narite zemlje v obliki miniaturnih krtin, ki imajo v sredini odprtinico, skozi katero prehajajo samotarske čebele. Koški peloda na zadnjem paru nog nas bodo opozorili na njihovo dejavnost. Druge vrste skrbijo za svoj naraščaj v votlih steblih suhih trav in trstike. Ker so samotarske čebele zelo občutljive na kemične pripravke, nam nehote služijo tudi kot pokazatelji čistosti našega okolja. Kjer jih ne bomo srečevali, lahko najprej pomislimo na onesnaženost. Veliko vrst vzgaja svoj naraščaj v luknjah v lesu. Lukenj ne dolbejo same, zato jih ne moremo uvrščati med lesne škodljivce. Naseljujejo luknje v lesu, ki so jih izdolble ličinke različnih žuželk, pogosto jim pride prav luknja v deski, ki je ostala za izruvanim žebljem. Večina samotark ima želo, katerega pa proti človeku nikoli ne uporabijo. Služi jim zgolj v obrambi pred njihovimi sovražniki, največkrat pajki. Samico dišavke(Osmia rufa) sem imel pogosto v roki in nikdar ni uporabila svojega žela. Tudi takrat, kadar se je precej tesno prerivala med mojimi prsti. Kako privabiti te prikupne živali v našo okolico? Sila enostavno. V kos lesa izvrtamo luknje premera 5 do 10 milimetrov. Največ odprtin naj bo premera 8 milimetrov. V te se bodo naseljevale dišavke, ki se zelo hitro odzovejo tako ponujeni porodnišnici. Temu naseljevanju bomo lahko priča že zgodaj spomladi, posebno pa v času cvetenja sadnega drevja. Tako izdelane gnezdilnice postavimo v vrt, sadovnjak, ali pa kar na zunanjo steno vrtne lope na prisojno stran. Glavno je, da jih ne moči dež. Ko gnezdilnice enkrat postavimo, jih pustimo pri miru celo leto in še dlje, kajti čebele jih bodo vsako leto vedno znova naseljevale brez našega vmešavanja. Na področjih z zdravo, neokrnjeno naravo bomo lahko videli, da tako naseljena gnezdilnica po obljudenosti skoraj nič ne zaostaja za čebeljim panjem. Pred pročeljem odprtinic včasih kar migeta od prizadevnih samotark, ki skrbijo za svoj zarod v skupinskem domu. Kljub temu, da jih bo živelo tesno skupaj mnogo, bodo še vedno samotarke, saj vsaka skrbi samo za svoj zarod. Gnezdilnice za samotarske čebele nam predstavljajo svojstven izziv, da se gremo čebelarje brez čebelarskega znanja. Ker nas te čebele ne bodo pikale, se nam tudi ni potrebno bati za otroke, ki se igrajo na vrtu. Samotarske čebele pestijo druge bolezni kot medonosne, zato nimajo nobenega vpliva pri širjenju čebeljih kužnih in parazitarnih bolezni.