Šest italijanskih vojakov je 17. septembra izgubilo življenje v Kabulu zaradi samomorilskega atentata di, med temi šest italijanskih vojakov in deset afganistanskih civilistov. Odgovornost za napad so prevzeli talibani. Ta zadnji dogodek je najbolj čustveno odjeknil v Italiji, kjer mu mediji namenjajo veliko pozornost in politične komentarje. V neprijetnem položaju so se znašle tako vladne kot opozicijske stranke in sama vlada. Voditelj Severne lige Bossi odkrito zahteva, naj Italija do letošnjega Božiča odpokliče svoje vojake iz Afganistana. Ob tem pa se samo od sebe vsiljuje vprašanje, ali ni dajanje tako močno čustvenega poudarka žrtvam terorističnega nasilja v deželi, ki se sama ne more ubraniti pred nasiljem domačih muslimanskih skrajnežev, izraz sicer pietete do tako kruto umorjenih vojakov, vendar se nam zdi nesorazmerno z dejanskim obsegom afganistanske drame, ki žanje še mnogo številnejše se kot država pojavlja od sredine 18. stoletja naprej. Za uveljavljanje nadzora in vpliva nad tem središčnim azijskim območjem sta se namreč potegovali Rusija in Velika Britanija, ki pa sta morali nazadnje opustiti svoje načrte. Po prvi svetovni vojni (leta 1919) so namreč Anglija, Rusija, Turčija in Iran priznali samostojnost Afganistana. V času hladne vojne je Sovjetska zveza z vojaškim posegom podprla filosovjetske kroge v Kabulu, vendar je naletela na žilav odpor drugih političnih skupin v državi. Zaradi prevelikih materialnih bremen in izgub vojakov se je morala umakniti iz dežele in s tem prepustiti oblast skrajni muslimanski skupini “talibanov”, politično nastrojenih proti Zahodu. Ti so tudi podpirali teroristične organizacije muslimanskih skrajnežev pod vodstvom Bin Ladna. Alojz Tul