No, tako hudo spet ni, tudi vseh ne gre metati v isti koš. Moram pa priznati, da sem se že večkrat spraševala, kateri spol je močnejši. Od desetih žensk, s katerimi se pogovarjam, jih zanesljivo sedem vzdihne, da si tako želijo trenutka, ko bi on rekel: »Ne obupuj, za vse bom poskrbel jaz, boš videla, da se bo izšlo!« Vendar menim, da se je tako dogajalo že nekdaj, ko ženske še nismo bile enakopravne. Od kod sicer tista znamenita misel, da za vsakim uspešnim moškim stoji prizadevna ženska? Ne gre tudi pozabljati, da smo ljudje samo najbolj razvita živa bitja in da se od drugih v naravi razlikujemo le po razumu. Poglejte zdajle, spomladi, okrog sebe: pernati samci se šopirijo z bleščečo opravo, skromno obarvanim ženkam prepevajo tako blagozvočne pesmi, da bi morale biti iz ledu, da jih ne bi uslišale. Če mislite, da je zavijanje mačkonov tudi mucam tako neprijetno kot nam, se motite, čisto jih razneži. Obljubljajo jim zvestobo do groba, če bodo uslišale njihove ljubezenske prošnje in poskrbele za nadaljevanje vrste. Ko se to zgodi, pesmi zamrejo, v naravi je slišati le še svareča obvestila, da se bliža nevarnost. Začne se težko obdobje, ko je treba zarod pripraviti na samostojno življenje. Levji delež truda in skrbi pade na samice. V gnezdih in brlogih so mladički obeh spolov. Ko bodo odrasli, se bodo obnašali prav tako kot njihovi starši. Med ljudmi ni dosti drugače. Ni se še zgodilo (in upajmo, da se nikoli ne bo na umeten način), da bi moški donosili, rodili in dojili otroke. Prvo hrano pije novorojenček na materinih prsih – pa naj bo fantek ali punčka. Torej je v nezavednem, tudi ko odraste, ženska nekako mama. Seveda je odnos drugačen, a energetski del popkovine ni nikoli čisto prerezan.