Besede gospoda Serpica so seveda postale tudi dejanja. Sam se hvali s trditvijo, da je leta 1997 rimska vlada rešila Miloševićev režim pred finančnim polomom z odkupom srbskega Telecoma, in ga predstavlja kot izredno uspešno potezo. Takih »potez« oziroma, kot samovšečno pravi, »udarcev«, si je Italija privoščila v zadnjih letih kar precej tudi na naš račun, pri čemer pogosto nas ni upoštevala tako kakor do Srbije. Ob tem se samo po sebi ponuja vprašanje, kako zaupati državi, ki ni doživela nobene katarze, kar zadeva njeno lastno preteklost, obenem pa ni znala preoblikovati svoje zunanjepolitične doktrine v skladu z razmerami časa in prostora, v katerem živimo. Ali ni več kot upravičeno, dasi od nje pričakujemo še kakšen »udarec«, ki je, če naj vzamemo resno gospoda Serpica, najučinkovitejše sredstvo, kar jih Farnesina pozna v odnosih z zavezaniki in sosedi? V zvezi s tem naj omenim samo načrtovano Istrsko regijo, usmerjeno k oblikovanju meddržavne enote, potencialno nevarne našemu obstoju na Obali.