Iz analize t. i. analnega karakterja vemo, da obstajajo skopuški ljudje, ki nikoli nikomur nič ne zavidajo – le svojega imetja (denarja, bogastva) ne morejo odstopiti/darovati nikomur (lahko ga le posojajo, vendar za oderuške obresti). Videti je, da se oralna zavist na nek specifičen način veže še na analno obdobje, v katerem otrok spozna, da ima lastnino (drekec), s katero lahko (z mamico) trguje (v zameno namreč dobi ljubezen). Vendar je analna faza lahko kvečjemu blažilec občutenja tiste zavisti, ki jo je otrok mislil in doživljal ob hranjenju (v oralni in analni, verjetno pa tudi falični fazi). Lastnina, ki jo »mali sralec« ima v prvem menjalnem procesu (kakanju »na ukaz« v kahlico), mu znižuje zavist, ki se vanj naseljuje konec oralnega obdobja in v analni fazi. Ravno specifike v analni fazi (privajanje na kahlico oz. t. i. toaletni trening) lahko zelo spremenijo proces zavidanja. Otrokove misli se lahko skozi t. i. oralno zavist zarotniško uprejo kakanju na ukaz. Na ta način sadistično uživa, ker misli, da kaznuje mamico, ki mu ne daje (več) »dobre dojke« oz. ne dobi hrane v natančno tistem trenutku, ko si jo zaželi. Situacija je za otroka miselno zagatna v tistem trenutku, ko je v analni fazi še vedno dojen – torej deležen »dobre« in »slabe« (materine) dojke – hkrati pa se že privaja na kahlico, torej »ve«, da ima v lasti nekaj, s čemer lahko trguje (in kaznuje) mamico, torej (svoj) drekec. V tem kontekstu je proces nastajanja dispozicij za občutenje zavisti, ki jo bo čutil v odraslosti, zelo specifičen, vsekakor pa (teoretsko) nerazpoznavne oz. interpretacijsko zagatne. Nemogoče je namreč vedeti, kaj si otrok misli, ko materi zavida sposobnost hranjenja oz. »dobro« dojko. Nemogoče je vedeti, kam in na kakšen način se v sistem razmišljanja vtke otrokova sposobnost trgovati z drekcem oz. z mamico (ki ji sicer zavida sposobnost hranjenja). V celo zgodbo pa se vseskozi vpleta še ena od najpomembnejših infantilnih oz. primarnih zavisti: zavist otroka predvsem do staršev, pa tudi do odraslih nasploh (tudi do starejših bratov in sester). Najbolj zavida materi, pozneje pa predvsem očeti, da je velik (odrasel) in vsemogočen, torej nepremagljiv. Dečki so z zavistjo do očeta bistveno bolj povezani, kot deklice, saj jih k temu sili tudi kastracijska bojazen, ki jo začenjajo doživljati v ojdipalni oz. falični (kastracijski) fazi. Zato je tudi dečkova oz. moška tekmovalnost bolj markantna kot dekličina oz. ženska. Mali Ojdip v bistvu svojemu očetu zavida možnost, da z mamico spi in »nekaj« z njo počne – vseskozi tudi misli, da ima mamica raje očeta, kot njega.