pogosto niti ne vemo, kako nekomu povedati, da nas njegovo vedenje moti, da bi nas ta pravilno slišal. Videla sem veliko ljudi, ki grajajo partnerje, starše, otroke ali prijatelje in to z nezavedno pokroviteljskim tonom in večvrednostjo, potem pa so presenečeni in zgroženi nad nasilnim odzivom. Razmere se še poslabšajo, izgovorjene so težke besede in nastanejo razpoke, ki se ne zacelijo dneve ali tedne, včasih celo nepopravljivo zaznamujejo odnos. Zato ni nič čudnega, da se bojimo soočenja. To besedo povezujemo z vsakim položajem, ki pelje v spor. Vnaprej pričakujemo, da nas čaka prepir, če bomo o nečem neposredno spregovorili, tega pa nočemo, saj to prinaša s seboj velik čustveni in telesni stres. Zato smo raje tiho. Previdno se izogibamo srži težave, potlačimo svojo jezo in bolečino. Stokamo, bentimo, pritožujemo se – vse posredno. Ne izrazimo tega, kar si želimo. Manipuliramo z drugimi, da bi za nas naredili to, kar želimo, tako kot si želimo mi, ne da bi jim sami to neposredno povedali. Sami pri sebi ali v družbi premlevamo težave; želimo si, da bi lahko kaj rekli ali naredili. Tečnarimo. Tarnamo. Na neki točki pa ne zmoremo več in se zatečemo k nasilju v eni od njegovih številnih oblik. V zasebnih in poslovnih odnosih se zdi, da se nasilnosti – posredni ali neposredni – ne moremo izogniti, kadar želimo posredovati svoje mnenje. Večinoma se sploh ne zavedamo, da smo nasilni, ker pač ne kričimo; tako vedenje običajno povezujemo z nasilnostjo. Toda za nasilnost je značilno predvsem neupoštevanje potreb drugega, kadar kot tank prečkamo njegove meje v borbi z njegovo nepopustljivostjo. Značilno pa je tudi to, da človeka prizadenemo s pripombami in z dejanji. Večina nas je izkusila, da smo z besedami nekoga prizadeli. Pogosto si nato želimo, da tega ne bi storili. Redkokdo sadistično uživa v tem, da zadaja bolečino. Zato si izmišljamo številne izgovore, da bi vse skupaj prikazali kot samoobrambo. Pri nasilnosti gre tako: „miren“ pogovor se hitro sprevrže v prepir. Pogosto se skušamo izogniti prav takemu bojnemu scenariju, saj se nam vojne upirajo. Nismo opremljeni zanje. Čeprav je res, da nekateri prav črpajo svojo energijo iz nenehnih medosebnih bojev, pri večini ni tako. V glavnem nas le-ti izčrpajo, povzročijo bolečino in ubijejo duha.