Sedem minut teh ključnih prizorov je izbrisanih iz verzije, ki jo vrtijo v kitajskih kinematografih. Tukajšnje občinstvo pa je iz ostankov vročih prizorov povsem dobro ugotovilo, kaj mu ni bilo dano videti. Neki doktorand s pekinške univerze je tožil državno upravo za radio, film in televizijo, ker je s cenzuriranjem kršila pravice potrošnikov, zato je to lahko dokaz zavesti, da je film tudi blago, gledalec pa kupec s polno pravico, da v celoti dobi tisto, kar je plačal. Kljub temu pa so se v konfliktu med ideali Kitajske, za katero je slavnejše umreti kot pa ljubiti, in tistim »jazom«, ki je že pogoltnil mesec in sonce in vse zvezde in vesolje, Kitajci začeli primerjati s tistimi, ki jih nikoli prej niso doživljali kot svoj drugi »jaz«. Na nekaj forumih hkrati so se vprašali, kako bi bilo, če bi judovski režiser posnel film, v katerem lepa judovska princesa uporablja svoje telo – ne pištole ali noža, temveč svoje telo –, da bi v zanko ulovila nacističnega vohuna, ki muči in ubija Jude, potem pa sadistično uživa v pripovedovanju podrobnosti mučenja v postelji, a se kljub temu vanj zaljubi; in ko ji profesionalni zločinec kupi velikanski diamant, mu prišepne, naj zbeži in se tako izogne zasluženi smrti.