Moja pot v službo niti ni dolga – kakšnih šest kilometrov, in to po cestah, kjer je omejitev hitrosti med 40 in 50 kilometrov na uro. Moji morilci to hitrost presegajo vsaj za enkrat, če ne celo za več. Specializirali so se za prehitevanje na polni črti, sadistično uživajo, če prevozijo rdečo luč, v polno torej. Ko vozijo za mano (ki vozim po predpisih, ali celo malo čez), dobivajo histerične napade. Pred dnevi se mi je neka dolgolaska zapičila v zadnji del avtomobila in ni popustila do prvega semaforja, kjer me je prehitela po pasu za zavijanje v levo in pred mojim nosom odpeljala naravnost – skozi rdečo luč. Po Vodnikovi je drvela vsaj 80 na uro – kaj hočete, cesta v teh avgustovskih dneh je pač bolj prazna, mačke in psi so se umaknili v senco, če jih ta ista persona ni povozila že v času spomladanskega gonjenja.