Morda še nismo napredovali tako daleč kot oni, vendar smo na isti poti; ti ljudje nikakor ne bivajo v neki stratosferi, ki bi bila nedosegljivo visoko nad nami, onkraj našega dosega. Vsak od teh duhovnih učiteljev se je znašel na prelomnici, ko je bila njegova duša poklicana in se mu je razodel globlji pomen njegovega življenja. Vsak je po svoje potreboval vodstvo in poduk, vsak je imel opraviti z nizom »dogodkov predaje« ter je bil postavljen na preizkušnjo, ki naj bi pokazala, ali je njegovo zaupanje postalo močnejše od potrebe po tuzemski moči. Ko so opravili te stopnje duhovnega prebujenja, so vsi še naprej poglobljeno opravljali svoje duhovne vaje, medtem ko so poučevali ljudi okrog sebe. Kot pove izročilo, se je Buda tudi po svojem razsvetljenju še vedno vsak dan posvečal meditaciji. Jezus in Mohamed sta prav tako molila do konca svojih dni, Abraham pa je do smrti opravljal obrede porajajočega se verskega izročila, ki mu je botroval. Tudi naša pot ima tako kot njihova svoje naloge in preizkušnje, te pa so vse del duhovnega učnega procesa, ki naj bi nam pomagal, da se izvijemo iz svojih slepil o sorazmerni vrednosti zunanje moči in notranje moči. Nikoli se ne vdajajmo občutku, da je potovanje pred nami predolgo ali pa, da smo že na cilju in se lahko prenehamo posvečati vrlinama, kot sta sočutje in obzirnost. * Iz opazovanja življenj teh vélikih duhovnih mojstrov pa lahko povzamemo še zadnji in najpomembnejši nauk. Na svoji poti je v skladu s svojim dogovorom vsak duhovni učitelj srečal ne le najzvestejše učence, temveč tudi tiste, ki so iz njega izvabili senčne strani in strahove - »male tirane«, ki sem jih že prej omenila. Vsak je okusil upiranje in izdajstvo. To še posebno velja za Jezusa, ki ga je izdal eden njegovih najbližjih učencev, in za Mohameda, ki se je moral spustiti v bolj proti tistim pripadnikom arabske družbe, ki so hoteli zaustaviti islam, preden bi razširil svoje korenite socialne reforme. Obstajajo pričanja, da je imel celo Buda, ki je živel razmeroma mirno življenje potujočega pridigarja, slepo točko, povezano z vlogo žensk v duhovnem redu, ki ga je nameraval osnovati. Zdelo se mu je, da ženska seksualnost predstavlja grožnjo spolni vzdržnosti in umirjenosti njegovih menihov, in da bodo ženske, celo če se bodo tako kot moški posvetile življenju v odpovedi, sčasoma to opustile. Spočetka je zatorej nasprotoval zamisli, da bi dovolil ženskam ustanavljati samostanske redove. Toda