Mihail je kot uspešen trgovski potnik delal za Žiko vse do leta 1945, ko je oblast začela neumno ukinjati zasebna podjetja. Pri Žiki se mu še zdaleč ni godilo slabo: dali so mu v uporabo celo avto, za tiste čase izjemno dragocenost, nazadnje si je še dražji avto kupil sam in prebival v bogataški Rožni dolini, kjer je bilo tudi shajališče ruskih imigrantov. Toda, kot pravi Boris: »Moj oče Mihail je ostal brez državljanstva vse do leta 1948, torej do jugoslovanskega spora z Informbirojem, ko je sovjetsko veleposlaništvo v Beogradu vprašalo vse ruske priseljence v Jugoslaviji, ali želijo sovjetsko državljanstvo. Oče je ponudbo odklonil, je pa niso zavrnili številni drugi Rusi, ki so živeli tu, in so se zdaj kot sovjetski državljani z mnogimi upi vrnili v svojo domovino.« (nemara je tak svoj sklep kdo kmalu obžaloval, op. p). Mihail je umrl leta 1958. Stomatolog in športnik Tomo, ki ga je pogoltnilo morje