datne težave, saj so gledali predvsem koristi svojih naročnikov z Zahoda. V času Jelcinove vladavine je nastal krog oligarhov, novopečenih gospodarskih mogotcev, ki so praktično brez denarja prišli do lastništva bank, naftnih in plinskih družb ter drugih, za Rusijo pomembnih podjetij. Pridobili so si tudi močan vpliv na gospodarsko in politično dogajanje v Jelcinovi Rusiji. Ker je bil Putin Jelcinova izbira, so ruski oligarhi računali, da bodo še naprej »prvi svetovalci« novega ruskega predsednika in tudi zaradi njegovih napovedanih reform niso bili prav zaskrbljeni. Najbolj revni in ogroženi v Rusiji pa so si želeli sprememb na bolje, saj so prav oni plačali največji davek ruske tranzicije. Pričakovali so, da bo Putin odpravil gospodarsko in družbeno razsulo ter prevzel nadzor nad dogajanjem v državi. To je bilo nenavadno pričakovanje, saj je krmilo države prevzel človek, o katerem še nekaj mesecev prej ni nihče niti slišal in je bil v ruski kadrovski nomenklaturi popolna neznanka. Preprosti ljudje, ki so se vsakodnevno soočali z vprašanjem, kako preživeti, so zaradi napovedi o večjem nadzoru in redu v ruski družbi, ki se je kopala v kriminalu, nedelu in povrh tega še živela v strahu pred terorističnimi napadi iz Čečenije, ki je zahtevala odcepitev od Ruske federacije, v Putinu videli človeka, ki je sposoben preusmeriti kolo razvoja v mirnejše vode. Putin je takoj po prihodu na oblast krepko posegel v nezdrave ruske razmere. Zahod mu je sicer od začetka predsednikovanja očital, da Rusiji manjkajo nekatere »sestavine demokracije«, kajti avtoritarni vodja je posegel v samo strukturo odločanja v ruskem parlamentu, po spremembah zako