Deželo je zadnje dni silovito pretresla vest, da Slovenija ne bo peta v prvem krogu širitve Nata, temveč kvečjemu prva v bogsigavedi kako oddaljenem drugem krogu. Vladajoča politika je Clintonovo "soliranje" z že kar junaško predrznostjo označila za neracionalno odločitev, medtem ko je opozicija kajpak začela s prstom kazati na (vladajočega) krivca za takšen izid slovenske diplomatske kampanje, s katero se lahko po silovitosti primerja le še kampanja za mednarodno priznanje države. V igri visokih interesov, ki so vpleteni v odločanje o širitvi Nata, je sicer težko odkriti kakšen očiten primanjkljaj racionalnosti. Kot je znano, gre pri vsem skupaj predvsem za mrzlično hitenje nekdanjih članic Varšavskega sporazuma (in Nata samega), da bi izkoristile trenutno gospodarsko in vojaško šibkost Rusije, ki se širitvi nima upreti z ničimer realnim. Če bo Rusija nazadnje postala "zahodna država", toliko bolje, saj bi takrat celo sama lahko postala Natova članica. Če pa se bo ruska tranzicija spridila v obnovo "vzhodne države", bodo njeni nekdanji nemočni sateliti že zavarovani z Natovo železno zaveso. Da pa ne bi Natova širitev sama po sebi povečala možnosti za slednji scenarij, je bilo potrebno z Rusijo skleniti razumen kompromis - ta je bil očitno v tem, da je v širitev Nata vključenih čim manj držav in da bodo te po dejanskih vojaških aranžmajih kar najmanj "natovske". Seveda je tudi notranja igra za ravnotežje med severnim in južnim krilom Nata, ki je omogočila resno kandidaturo Slovenije in Romunije, daleč od neracionalnosti. Celo dilemo, kakšen signal bi dala vključitev Slovenije "preostalemu" Balkanu, pravilnega ali napačnega, je mogoče z enako mero racionalnosti obračati v eno ali drugo smer: lahko bi bila zgled manj zglednim balkanskim državam, ali pa nasprotno, lahko bi kazala, da Nato postavlja obzidje pred Balkanom.