Majico si je spet slekel, stekel v kopalnico in se postavil pred ogledalo. In res je bilo tam: zmajevo znamenje, ki mu ga je s svojo sapo vžgala Rori. »Juhu!« je iz vsega grla vzkliknil Jeremija. In še enkrat: »Juhu!« V spodnjem stanovanju so spet srdito potrkali na strop, toda on se je samo široko zasmejal. Nazadnje je v spalnici zamenjal tudi modro-rumene progaste hlače Finlayja McCaina za svoje temnomodre kavbojke. In ni pozabil dati Kriskinih jajčnih lupin in čarobnega naprstnika v žepe svojih hlač. Edinole šamankino koščeno piščal … to je obdržal v roki. Opazil je, kako ga dobesedno srbijo prsti, da bi znova zapiskal nanjo. Kaj neki bi se zgodilo? Z razbijajočim srcem si je prislonil piščal k ustnicam in pihnil vanjo. Zazveneli so zamolkli, srhljivi toni, da se je Jeremija naježil. Potihem je izrekel šamankin urok: »Trepet, cepet, drget, sapica, šepet, vzdihljaj, kratek je človeški vek, življenje tvoje en migljaj. Mine, ugasne, se obleti, le spremembi konca ni.«