Ker pot vodi mimo številnih domačij, smo trenutek zatem že pri Kuhelniku, kjer nas tik pred vstopom v gozd razveseli klopca z razkošnim razgledom na velik del Dravske doline. Za vzpodbudo je na sosednjem drevesu še višinska oznaka (700 m), ki sporoča, koliko poti smo že »oddelali« oz. koliko metrov nas še čaka. Počitek pride kar prav, saj se od tod naprej steza dviga precej »intenzivneje«, kar je opaziti tudi pri našem tempu. Za v tolažbo nas malce višje že čaka nagrada v obliki milejše poti, ki nas ob vznožju Napečnikovega vrha kar naenkrat pripelje na rob gozda. Tod nam korak nehote zastane, saj se razpre čudovit pogled na uravnano pobočje, sredi katerega stoji velika breza, v njenem varstvu pa sta klopca in tekoča voda. V vročem poletju smo ju še kako veseli! Tisti predel poti mi je ostal še posebno v lepem spominu spomladi, ko se na tamkajšnjih poljanah razkošno bohoti »morje« rumenega regrata.