Ko človek pomisli na puščavo, mu pred očmi takoj zamigljajo slike rumenih sipin, žarečega sonca in občutek nepotešljive žeje. Ko pa sem naslednji večer spet stal pred Hammerschlagovo hišo, bi mi kakšna žgoča fatamorgana prišla še kako prav. Bil je tipičen novembrski večer, pasje me je zeblo v noge in skozi zaledenelo vetrobransko steklo sem opazoval čudne Carlove prijatelje, ki so se za to priložnost zbrali z vseh koncev ameriške celine. Bili so kar pisana druščina; yuppie v temni obleki s kravato, ostareli hipi s sivimi lasmi, spetimi v konjski rep, debeluška s sendvičem in kokakolo v roki, mlad fant, ki je bil kljub mrazu obut v doma narejene sandale … Bilo jih je kakih deset in ko so se vsi uspeli zbasati v avtomobile, se je že popolnoma stemnilo. Odpeljali smo se in mesto je kmalu ostalo za nami, avtomobilski žarometi pa so osvetljevali ogromne kaktuse ob cesti. Veter je kakor v Leonejevih filmih vrtinčil suho grmovje, ki je včasih zoprno zahreščalo pod avtomobilskimi kolesi. Tik pred avtom je v temo odskočil kojot s fosforescenčnimi očmi, nad puščavo pa je vzhajala polna luna. Občutek samote in spokojnosti, obenem pa rahel nemir pred neznanim …