V začetku februarja 1943 je dnevniku zaupala, kar so ji starejši – seveda v omiljeni obliki – povedali o koncentracijskih taboriščih in pobijanju Judov: »Kar ne morem verjeti, da bom nekega dne lahko odšla iz te hiše brez rumene zvezde. Ali da se bo ta vojna kdaj končala. Ko se bo to zgodilo, se mi bo najbrž zmešalo od sreče. Še tisto malo upanja, kar sem ga imela, se je razblinilo. Če bi Bog obstajal, zagotovo ne bi dovolil, da ljudi žive sežigajo v pečeh, da glave malčkov maličijo puškina kopita in da ljudi zastrupljajo s plinom.« Pozneje je napisala še: »Vrv okoli naših vratov, se zateguje. Spreminjam se v žival, ki samo še čaka na smrt.« Njen zadnji zapis je zelo kratek: »Zelo se dolgočasim. Ves dan hodim gor in dol po sobi. Ne vem, kaj naj počnem.« Datum poleg zapisa je 24. april 1943. Tedaj je dnevnik skrila v kleti hiše, kjer je živela njena družina. Stavbo v bedzinskem judovskem getu so zasegli nacisti. Rutko Laskier in njeno družino so poleti istega leta deportirali v Auschwitz in tam so dekle, tako se vsaj domneva, takoj ubili, piše The Guardian .