Čeprav je teta Zima letos nekoliko zatajila in nas, kljub temu da so jo mnogi težko pričakovali, ni obiskala, si verjetno malokdo ob misli nanjo razbija glavo. Zima nas očitno zapušča, saj je ni bilo na letnem sporedu že vsaj dve leti. Vse to je znak, da smo premalo ljubeznivi do matere Narave. Letni čas se sicer ni bistveno spremenil. Ostajajo nizke temperature, turobno oblačno ozračje, manjka le sneg, kar pa je konec koncev tudi ključna lastnost zime. Brez snega torej ni smučanja, bordanja, kepanja in vseh ostalih snežnih vragolij. Če nekega leta ne bo več snega, bom zagotovo najbolj pogrešal mavžanje. Kakor koli že, bliža se pomlad in z njo tudi nasmeh na mnoge obraze. Zame je prvi pomladanski dan takrat, ko je zunaj zares lepo, sončno vreme brez oblačka in brez sapice vetra. Skoraj dobesedno znorim, če ne grem tisti dan vsaj za pol ure na svež zrak, poslušat prve ptice, ki živahno žvrgolijo na brstečih vejah dreves. Če le čas dopušča, zajaham kolo in se zapeljem v naravo. Mogoče v tem letnem času največ posledic občutimo v šolskih klopeh, saj je značilna tudi povsod prisotna, vendar ne najbolj zaželena, spomladanska utrujenost. Prvo pomladno sonce nam da neko močno voljo do življenja in do izpolnjevanja zastavljenih ciljev. Mogoče je prav zaradi take spremembe vremena najlažje vse cilje izpolnjevati prav v spomladanskem času. Sam sicer nisem take vrste človek, ki bi si začrtal alineje in izpolnjeval cilje po načrtu. Veliko lažje izpolnjujem svoje cilje naključno prek celega leta. Čeprav ljubezen traja skozi vse leto, pa je pomlad še prav posebej prepojena z ljubeznijo. Saj veste… ptički se ženijo! Vse to pa le še podkrepijo krasni beli zvončki in kot sonce rumene trobentice. Kot nalašč so spomladanski dnevi priložnost za sprehod v naravo in za ponovno čiščenje naše notranjosti, ki se ni prezračila že vse od jeseni. Začutimo objem toplega sonca in nasmejani zakorakajmo v zeleno naravo! Pomlad je torej čas, v katerem se motor življenja lahko zopet ogreje po dolgem zimskem spancu v naših brlogih.