Ponudbo za pisanje dnevnika dobim sredi seje senata na fakulteti, kjer pravkar volimo novega dekana. Prišla sem v svojo sobo s seje zaradi dogovora z nekim študentom iz Makedonije, ki se želi pogovoriti o možnostih nadaljevanja podiplomskega študija sociologije na naši fakulteti. Je odličen študent in ima dobra priporočila. Seveda kot koordinatorica podiplomskega študija Sociologije vsakdanjega življenja podpiram vključevanje študentov in študentk iz drugih okolij v naš študij. Vedno to vnese novo dinamiko v študij. Kot tudi močno podpiram in svetujem našim študentkam in študentom pri iskanju možnosti za nadaljevanje študija v tujini. Sredi tega dogajanja je bil klic odgovornega urednika g. Lorencija presenečenje, čeprav sem se na taka presenečenja že kar navadila. Uredniki in novinarji me presenetijo s prošnjami za strokovna mnenja ali izjave med izpiti, zagovori diplomskih nalog, doma ob pisanju tekstov, pripravljanjem kosila, likanjem itd. In nenadoma moram iz lupljenja krompirja preskočiti na problem nasilja med mladino; ali iz pisanja poročila o magistrski nalogi preskočiti na sociološko analizo pisem bralcev itd. Lansko leto konec avgusta me je sredi kuhanja marmelade novinarka poprosila za mnenje o popočitniški depresiji. Nisem ji povedala, da jo jaz tisti trenutek preganjam s kuhanjem marmelade. Navadila sem se tudi, da poskušam vedno takoj odgovoriti na problem, da ne prestavljam odgovora na poznejši čas, nimam časa za to in tudi novinarji in uredniki ga običajno nimajo. Na ponudbo g. Lorencija sem torej takoj odgovorila pritrdilno, in to iz enega in edinega razloga; že vsa leta odkar se v Sobotni prilogi pišejo dnevniki, me moti, da jih pretežno pišejo moški. Pravzaprav me ne moti to, da ji pišejo pretežno moški, ampak to, da sem s tem prikrajšana za del zanimivih življenjskih zgodb, ki bi jih lahko napisale ženske. Zdi se mi, da so ženske zgodbe bolj sočne in večplastne, bolj kompleksno pride do izraza prepletanje javnega in zasebnega. Nismo na zgubi me ženske, ker ne pišemo zgodb, ampak mi bralci in bralke, ker jih ne moremo prebrati. Tako kot je tudi pri drugih vprašanjih spolne delitve in enakopravnosti med spoloma; npr. v politiki ali na vodilnih položajih nasploh. Kdo pridobi ali zgubi s tem, da ni žensk v politiki; najbrž najmanj tiste ženske, ki bi lahko bile v politiki, pa jih ni, ker jih nihče ne predlaga, motivira, želi v politiki. Tiste najbrž delujejo na za njih bolj pomembnih delovnih področjih. Zelo se je začudila neka novinarka, ko me je pred časom vprašala, zakaj ni žensk v politiki. Odgovorila sem ji z vprašanjem; Zakaj bi pa bile? Problem žensk v politiki je bolj vprašanje politike same; njene legitimnosti, profesionalnosti, etičnosti, če hočete, in nas volivcev in volivk in našega odnosa in zaupanja do politike. Sedaj moram biti dosledna sama s seboj, moram ponudbo glavnega urednika sprejeti. Vem, da to pomeni neke vrste razkazovanje, odpiranje svoje intime, zasebnosti; nikoli nisem imela potrebe po tem, niti po negovanju svoje javne podobe. To je tudi pogost nesporazum med menoj in novinarji, ki me poskušajo motivirati za nastopanje v medijih s tem, da je to dobro za mojo promocijo. Težko jim dopovem, da raziskovalci/raziskovalke in znanstveniki/znanstvenice ne potrebujemo te vrste promocije, da nismo politiki in da smo podvrženi druge vrste preverjanjem; znanstvenim, študentskim. Za mene je sodelovanje z novinarji in nastopanje v medijih neke vrste aktivistično delo; možnost, da svoja znanstvena in raziskovalna spoznanja ponudim drugim, javnosti, da z dejstvi in empiričnimi spoznanji vplivam na javno mnenje, da rušim stereotipe, predsodke, mite, da delujem na večjo empirično verodostojnost vsakdanjega znanja ljudi.