Že s s svojo pojavnostjo, medijsko izpostavljenostjo in z veliko socialno angažiranostjo rušite stereotip, da je pesnik eterično bitje brez kože, z »vzvišenim« poslanstvom ... Vsako sprenevedanje ali pretvarjanje ob tem je smešno. Vsak se mora sam pri sebi zavedati, kako daleč bo šel v tej socialni igri in koliko želi investirati v to. Outsiderstvo, da ali ne. Obe poziciji sta legitimni. Problem je svetohlinje izvoljenih, ki o sebi sicer trdijo, da nič ne razumejo, da jih nič ne zanima, hkrati pa spretno manipulirajo z okoljem. Je pa to tudi pri nas stereotipna podoba umetnika, v katero te poskuša potisniti okolje, zato je v tem kodu tudi najlažje eksistirati: kod na pol od boga poslanega, na pol profetskega bitja, ki hodi okrog in ki mu bi moralo biti vse dano ... z vseh strani. Pri nas je ta forma zelo izkrivljena. In če je ne izpolnjuješ, potem za marsikoga nisi pravi pesnik. Zelo perfidno, pravzaprav, ne samo s strani tistih, ki to vlogo igrajo, ampak iz konteksta, v katerem se dogaja cela igra. Ste sami odnesli svoj prvi rokopis Šahovnice ur na Mladinsko knjigo? Ja, sem. Opažate, da starejša generacija z nekim začudenjem in dvomom gleda na delovanje kroga Beletrine, ki v naši literarni sceni uveljavlja drugačen pristop do literature, do njene promocije in spremljajočih dogodkov; nekakšen »literarni rokenrol«? Ne, ne bi rekel. Vsak čas verjetno terja neko obliko reprezentacije in logično je, da se to spreminja. Tega se zavedajo tudi starejši avtorji. Kajetanu Koviču ni nikakršen problem, da na literarni večer prinese kovček svojih knjig in jih postavi na mizo. Je slaven slovenski pesnik, ki ve, da živimo v tržnem gospodarstvu in če želi, da knjige pridejo do bralcev, jim bo to poskušal omogočiti. S tem ni kršil »od boga poslanih« kodeksov. Njegove pesmi so enako dobre. Ampak to nekaterim še vedno ne gre v glavo. Glede na to, da ste zelo doma v srednjeevropskem prostoru, kam se umešča naša poezija, kakšen je odnos do slovenskih avtorjev v tujini? Težko je govoriti o nekih skupnih potezah. Mi smo marsikje šele po letu devetdeset priznani kot samostojni jezik in literatura in ne le kot del jugoslovanske literature, zato imamo verjetno čisto druge ambicije kot recimo Nemci, ki se ukvarjajo predvsem sami s sabo in z zgodbo o združitvi ... Ali pa recimo Angleži, ki, če pogledaš fluktuacije tujih književnosti pri njih, še naprej plavajo na svojem otoku.