Airline To Heaven. Ena izmed najlepših pesmi, ki sem jih slišal v zadnjem času. Pretežno akustična in scela neprimerna za kak samomorilski okoliš, ki so mu odtenki poetičnega sarkazma španska vas. Skratka, ljubezen na prvi posluh. Štiklc, kakršnih je zaradi mainstreamovskih pravil igre slišati vse manj, še redkejši pa so albumi, na katerih so pesmi kot Airline To Heaven najboljše med enakimi. Mermaid Avenue Vol. II, ki mimogrede ruši stereotip o inferiornosti sequelov, prinaša drugo zbirko neznanih pesmi Woodyja Guthrieja v interpretaciji britanskega proletarskega upornika Billyja Bragga in ameriških alter kantrijašev Wilco. Woody Guthrie je zadnja leta preživel na aveniji Mermaid v Brooklynu, kjer je napisal več kot dva tisoč pesmi. Leta 1995 je Woodyjeva hči Nora Guthrie očetovo impozantno pesniško zapuščino posodila Billyju Braggu in tri leta kasneje je izšel izvrsten album Mermaid Avenue, izbor petnajstih Woodyjevih pesmi, ki so takoj po vojni, v času naraščajočega hollywoodskega eskapizma, iz perspektive delavskih množic, ki so gradile ameriški sen, beležile povsem drugačno Ameriko. Mermaid Avenue Vol. II (ki v bistvu ni toliko sequel kot posledica dejstva, da so Bragg in Wilco pred dvema letoma posneli več pesmi, kot so jih nameravali objaviti) je po tej plati še intenzivnejša, še impresivnejši pa je tudi Woodyjev svet podob, ki se rojevajo v prepletanju biblijskih motivov, popularne ikonografije ter trde povojne resničnosti. Billy Bragg, ki je že v prvi polovici osemdesetih vlekel vzporednice med Guthriejem, Dylanom in punk gibanjem, zveni kot popolna Woodyjeva reinkarnacija, Wilco pa medtem skrbijo za to, da ostra proletarska lirika po potrebi pridobi melodični potencial ter bolj zaobljene robove. Odlična zadeva z neigranim nostalgičnim pridihom.