Poglavje v osrednjem delu analizira tabuje v mladinski poeziji. Tabu je izrazna in vsebinska prvina; pojavi se lahko na ravni izbora besed (raba vulgarnih izrazov) ali na ravni teme (smrt, spolnost, nasilje, upor ipd.) oboje pa se lahko tudi povezuje. Tabu se kot izrazna prvina pojavi že v otroški ljudski pesmi kot šala z imeni svetnikov in raba »prepovedanih« besed v nonsensnih pesmih. Tematski tabu določa besedila, ki se posmehujejo avtoritetam oz. starejšim, vrstnikom in prebivalcem drugih krajev, ter v pesmih, ki namigujejo na spolnost. Dejstvo, da je v otroški ljudski pesmi izrazni in tematski tabu ne le zaznavno, pač pa zaznamujoče besedilotvorno določilo, zanika podmeno o izvorni otroški »čistosti in nedolžnosti«. V umetni poeziji se do sodobnosti tabuji pojavljajo le izjemoma (O. Župančič, M. Kunčič); šele sodobni pesniki F. Forstnerič, S. Vegri, I. Zagoričnik, B. Gregorič, F. Frančič, B. A. Novak in predvsem A. Rozman Roza prevladujoč vzorec sproščene otroške igre, ki se v književnosti izraža kot dvogovor med odraslim in otrokom, dopolnjujejo in ga hkrati tudi problematizirajo v poeziji o osamljenem, jeznem in upornem otroku sodobnega sveta ter z rabo vulgarnih besed. S posredno izrazno-tematsko navezavo na otroško ljudsko pesem rušijo konvencije sveta odraslih, zaznavnih tako v pravilih lepega vedenja kot v podmenah o estetski govorici mladinske poezije.