enkrat nisem slišal, da bi k besedi pripustili deželo samo. Slepi vrt. Preslišani klic. Samota”. Ob nominaciji Milana Kundere za Nobelovo nagrado za literaturo 2008 je v svet eksplodirala novica o Kunderovem ovaduštvu iz 50. let. Naključno? Kundera nagrade ni dobil. Literarno Nobelovo nagrado za leto 2008 je prejel francoski književnik Jean-Marie Gustave Le Clézio (Nica 1940), čigar literatura brez dvoma, ravno tako kot Kunderova, sega v sam vrh ustvarjalnosti. Letošnji nobelovec je v svojem raznovrstnem književnem opusu prepoznaven predvsem kot zavzet kritik urbanega sveta in nasilja v njem. Ob tem pa ostaja nekako odprto vprašanje, ali ni morda žirija želela nekakšno opravičilo za svojo odločitev, saj je svetovna literarna scena pričakovala, da bo letošnji lavreat Milan Kundera. Ko takole razmišljam o primeru Milana Kundere, ugotavljam, da se je ta skoraj 80-letni gospod znašel v nezavidljivi situaciji. Ne glede na objektivno resnico, pa tudi ne glede na subjektivno resnico, saj kljub temu da se je že pred desetletji odločil za samoto, ostaja sedanji njegov demanti ovaduštva 'slepi vrt', 'preslišani klic'. In ko takole razmišljam o primeru Kundera, si ne morem kaj, da se ne bi zazirala v dve vzročno-posledični situaciji: Prvič: če mladenič Kundera pri svojih 20 letih kot partijec ni bil ovadil, ni bil ne goreč komunist ne dober državljan (saj vohunstvo menda ruši integriteto vseh držav in ovadeni mladenič se je na Češko vrnil kot ameriški vohun), pa tudi ne dosleden člo-