Tehnologija nam seveda deloma pomaga, a na takem terenu v marsičem tudi sodobna tehnika odpove. Kljub vsemu je treba najprej opraviti zelo primitivno delo sekanja, žaganja in odpiranja poti. Leta 1996 je naš inštitut v okviru nekega vladnega projekta začel pregledovati različna območja Mehike, o katerih nismo imeli pojma, kaj skrivajo arheološkega. Sam sem prevzel delo v jugovzhodnem delu države Campeche, v osrčju polotoka Jukatan. Začeli smo na vzhodnem, poseljenem delu države in ljudje so nas peljali do ruševin, kolikor so nas pač hoteli peljati, ker nekateri od njih tudi sami plenijo po ruševinah in te starine prodajajo. V zadnjih letih smo delali na neposeljenem območju proti zahodu, v naravnem parku, ki je zaščiten in kjer je vsako izkoriščanje naravnih virov prepovedano. Nekdaj je bila tu živahna dejavnost gozdarjenja in t. i. čikléri (chicleros) so nabirali drevesno smolo za izdelavo žvečilnega gumija. V zadnjih 15 letih pa so se kolovozi zarasli, informatorje je težko najti. Šele v zadnjih dveh sezonah uporabljamo letalske fotografije v merilu 1:20.000, posnete pred leti sicer v druge namene. Na njih smo s stereoskopskim pregledovanjem lahko opazili večje stvari, ki štrlijo iz džungle, čeprav je vse preraščeno. To je tudi edina metoda za daljinsko prepoznavanje arheoloških najdišč, uporabna na tem območju. Na slepo prečesavati teren je nesmiselno.