Življenje pušča za seboj sledi na vse mogoče načine, vendar jih čas večina tudi sproti izbriše, če so sledi minljive. Kot so tiste od srnjaka v rosni travi, ki že ob dopoldanskem soncu izpuhtijo, kot so drugič sledi lisjaka v srežu, ki se že ob prvi odjugi za vedno raztopijo, ker jih je puščal ob svojem nočnem obhodu na snežnih zaplatah. Vendar srnjak in lisjak puščata za seboj vedno nove sledi, dokler sta živa. Take in drugačne sledi so minljive, kot je minljivo tudi življenje vsakega bitja. Ko preminejo bitja, se prekinejo in prenehajo za vedno tudi njihove sledi. Po novih stečinah pa stopajo lahko le novi rodovi, ki puščajo svoje sledi v nove smeri. To je naravno. Tako bo za vedno, če le ne bomo ogrozili ali iztrebili posameznih vrst ali celo uničili pogoje za življenje bodočih rodov. So pa tudi trajnejše sledi, ki jih puščajo za seboj ljudje s svojim delom in z vsem svojim početjem. Najbolj cenimo sledi, ki so nam jih zapustili predniki v stavbarstvu, v podobah na platnu, v marmorju ali lesu in glini, v glasbi, v vseh zakladnicah znanja, ki je ohranjeno v tako različnih zapisih. To so plemenite sledi, ki bodo po človekovih merilih ostale za vedno. In vendar so to sledi, ki so jih pustili ljudje kot svojo strokovno, znanstveno in kulturno zapuščino bodočim rodovom, ki bodo še živeli v novih pogojih in v tako različnih družbenih razmerah po vsem planetu. Še največ trajnih sledi v naravi in okolju smo pustili za seboj ljudje v slabem, saj so pretekli rodovi preoblikovali ves planet, ponekod tudi po večkrat. Ljudje so s svojimi potrebami, kar pogosto pa tudi zaradi pohlepa in hlastanja za dobičkom, zašli na kriva pota pri izrabi narave, ker niso spoštovali njenih nepisanih zakonov. Seveda zapletenih združb in medsebojnih vplivov dolgo tudi niso poznali, zato je bilo vse znanje pridobljeno le z izkušnjami in izročilom. Občudovali so že vsakega kmeta, ki se je prilagodil s posevki letnim časom in legam zemljšč, sicer je bila v hiši revščina in lakota. Cenili so vsakega, ki je staknil polšino ali vedel za rastišče petelina, za zajca, drugi spet tistega, ki je bil spreten pri nastavljanju pasti, sakov in mrež za ribe… Vse zmote je narava brez milosti zavračala, da