Šarenka je vse bolj kazala znamenja utrujenosti. Zamahi širokega repa niso bili več tako močni, pobegi ne tako siloviti. Vse več muharske vrvice je ostajalo na kolescu. Meter za metrom in riba je bila v dosegu podmetalke. Previdno sem jo zajel in divje opletanje velikega telesa v premajhni mreži je bilo odgovor na nestrinjanje z mojim dejanjem. Umirila se je; znamenje predaje – ne, ponovno divji poskus osvobajanja. Da je ne bi poškodoval, sem jo previdno položil na rosno travo. Šele takrat sem dojel veličino ribe. Res je bila velika; na hitro sem položil meter ob njen bok in presenečen ostrmel: skoraj tri četrt metra sem ji nameril; toliko res nisem pričakoval. Prekrasna riba se je bleščala na jutranjem soncu. Zelo sta se odpirala škržna pokrova v veliki želji po vodi. Odločitev je bila trenutna: Spustil jo bom! Časa za razmislek nisem imel prav veliko. Vsaka sekunda na zraku povečuje možnost poškodbe za ribo. Da bi se temu izognil, sem jo položil v plitvino, obraščeno z račjo zeljo, kot bi jo položil v zeleno posteljo. Tam se je umirila in mirno ležala, medtem ko sem iskal fotoaparat. Jasno – po Murphyu – sem ga med preoblačenjem v naglici pozabil v avtu. Kaj torej narediti ? Avto je bil daleč, riba pa je že težko dihala. Ponovno sta me preplavila neodločnost in dvom, kot že tolikokrat dotlej, ali naj ribo spustim ali ne. Misel, ki sem jo napisal na začetku tega sestavka, me je tistega dne tam ob Bistri vodila k moji dokončni odločitvi o usodi lepotice. Previdno sem jo vzdignil, odnesel do curka, ki je napajal tolmun, jo za hip podržal med mehurčki zraka, da si je opomogla, in se poslovil od nje. Samo za trenutek se je vame pritihotapil občutek prikrajšanosti, potem je izginil in veselje ob tem, da sem ji podaril življenje, je bilo veliko večje.