To je le grobi delček iz velikega romana Sto let samote kolumbijskega pisatelja G. G. Marqueza, ki pa sem ga uporabil zato, ker se sam na podoben način borim proti pozabljivosti. Notes. Notes z opravki, ki jih moram ali pa bi jih moral postoriti. In tako pobrskam po njem in vidim, da sem bil včeraj, joj, dokaj žalostno zame in za moj spomin, na koncertu tistih romunskih trubačev. Spomnim se, da jih je nekdo predstavil kot Ramonse med trubaši. Mimogrede, ne vem, kako se pravilno napiše. Ali truba č i ali pa truba š i. Računalnik, ki ima namontirano tisto besano, pravopisni program, mi obe besedi podčrta, kar pomeni, da ju ne pozna, v SSKJ, ki, pa spet en mali bajdevej, sem ga kupil pri Cunjaku za polovično ceno, kako in zakaj, naj raje ostane skrivnost, pa mi ne ponuja nobene od teh dveh možnosti, temveč besedi trobilci in pa pihalci, kar pa se mi ne zdi niti najmanj primerno za tiste romunske cigane. Naj se s tem pozabava lektorica. No, kakor koli že, dobro so trobili v tiste svoje inštrumente, da ne rečem pihala, ljudi se je nabralo do stopnje razdražljivosti, vmes sem se na brzino zmenil z neko dečvo, da bo za Balcanis spisala reportažo o festivalu trubačev Zlatna truba tam v Dragačevem v Srbiji, se podal naprej v noč in danes, v petek, bom, jebiga, razdražljivim živcem in vsemu povedanemu navkljub šel kmalu v posteljo in spal, spal, spal ...