V teh globalnih okvirih, kjer so se ustvarili celo pospopade goji za verske (islam mnogi enačijo s terorizmom), se podajajo po poti strahu tudi mikro stvarnosti: države, dežele, vasi. Tako je bil bistveni element Berlusconijeve zmage strah pred kriminalom in pred tujci, ki naj bi ogrožali italijanska mesta in podeželje. V zadnjih tednih so postali najnevarnejši romunski cigani, prej so bili to Albanci, črnci, muslimani itd. Cigani so zelo primerni, ker obujajo starodavne kmečke strahove, ko smo tudi Slovenci peli: “Tecimo, tecimo, cigani gredo”. Ko je Italijo preplavila vest, da je mlada ciganka hotela ugrabiti otroka, smo regredirali v staro agrarno družbo, ko so starši plašili nemirne otroke, da jih bodo ugrabili cigani. Ne zanikam kriminala, ne idealiziram novih priseljencev, ne branim ciganov, ki se preživljalo s tatvinami in nasiljem. Menim pa, da so problemi rešljivi, da so priseljenci in cigani manj nevarni od kake mafije in da je občutek strahu, ki ga prebivalci doživljajo, večji, od tega, kar se moramo v resnici bati. Včerajšnjim podobne politične opcije pa nadaljujejo s preoblikovano politiko strahu, ki je nadomestila atomski strah in strah pred komunizmom. Učinki so podobni: ohranjanje oblasti, pogojevanje ljudi in redukcija demokracije.