Obrazi so cikel 21 pesmi, ki govorijo o naravi in življenju sploh. Nastajali so več let, že od leta 1857, dokončno podobo pa so dobili v zbirki Pesmi (1865). Ljubezenske in domoljubne pesmi so romantično čustvene. V Obrazih, ki govorijo o razmerju človeka in narave, se romantika prepleta z realizmom. Pogled na naravo kot samostojen, živ organizem s svojimi zakonitostmi ter zavedanje, da je človek le njegov del, sta realistična. Narava se ne prilagaja človekovim občutjem (kot v romantiki), še več: človek je v primerjavi z vesoljnim kroženjem narave tako »majhen nič«, da ga narava sploh ne opazi. Kljub temu pa obrazi s takim pogledom niso samo realistični, saj je v njih prisoten romantični pesimizem, ob njem pa tudi močna čustvenost in subjektivni slog. Realistični so le tisti obrazi, v katerih je svet sprejet kot stvarno dejstvo, tak, kot je. Tudi v njih gre sicer za boleče dogodke, toda pesnik – opazovalec jih gleda in opisuje umirjeno, neprizadeto, objektivno.