Pismo je neposredna izpoved Tatjanine ljubezni Jevgeniju in označuje mlajšo hčer Larinovih kot osebo z močnim, iskrenim čustvom ter notranjo lepoto. Tatjana že na začetku pove, da se zaveda družbene nesprejemljivosti svojega ravnanja, vendar svoja čustva kljub temu izrazi. Njeno doživljanje ljubezni je tipično romantično: ljubezen je usojena, vnaprej določena; zgodi se na prvi pogled; je zelo močno čustvo, ki se ne ozira na okoliščine; povezano je s sanjarjenjem in domišljijo. V pismu je precej besed in besednih zvez, ki izrazito čustvenost še poudarjajo, npr.: sočutje, bridko trpljenje, srce … Tako vlogo imajo tudi retorična vprašanja (»Jaz pišem vam – je več mogoče?«) in pretiravanja (npr. dan in noč bi premišljevala le eno stvar). Opazna jezikovna posebnost je menjava vikanja in tikanja, ki se seveda sklada z okoliščinami in z vsebino pisma. Onjegin je po svojih izkušnjah prepričan, da so ženske izpovedi lažne, zato ga Tatjanin čustveni izliv ne gane. Čeprav ga odlikujejo ugleden družbeni položaj, izobraženost in privlačnost, je zdolgočasen in notranje prazen. Tako občutje, značilno za romantičnega literarnega junaka, se imenuje svetobolje (po angleškem pesniku Byronu tudi bajronizem). Puškin v svojem romanu za to duševno stanje uporabi angleško besedo spleen in ruski izraz handra (pomenita isto). Romantični književni lik, kakršen je Onjegin, se v skladu s povedanim pogosto označuje kot t. i. »odvečni človek«.