življenje. Vse skupaj se ji je zdelo tako zelo romantično. Ko se je čez leta ozrla nazaj, je sprevidela, da je bila zelo otročja – odhajala je od njega in nosila s seboj skrivnost, o kateri se njemu ni niti sanjalo. Zato je bila kljub slovesu srečna. Želela si je, da bi bilo bitje, ki ga nosi, fantek in da bi bil čim bolj podoben njemu. Prav neverjetno je, da se včasih stvar, ki si jo nekdo želi z vsem srcem, tudi uresniči. Zato verjetno pravijo, da mora biti človek pri svojih željah na moč previden. Pogled na Marka, ki je že izgubil otroške poteze in postajal vedno bolj moški, je v Luciji včasih zganil tisti del srca, v katerem je hranila spomin na nizozemsko ljubezen. Mark mamine zgodbe v vseh podrobnostih seveda ni poznal in tudi ne bi hotel poslušati ženske pripovedi o ognju romantične in vihrave ljubezni. Saj ne, da ga ljubezen in otipljive stvari, ki so z njo povezane, ne bi zanimale, ampak zdelo se mu je, da je bolj možato, če je do njih nekoliko vzvišen. Iz maminega precej skopega in suhoparnega pripovedovanja je razbral, da po tistem slovesu na železniški postaji nista imela več stikov. Sven je sicer imel njen naslov, vendar ji ni nikoli pisal. Vse, kar je ostalo od njegovega očeta, ki sploh ni vedel zanj, je bilo nekaj fotografij s tistega maminega avanturističnega, štirimesečnega bivanja v tujini. Tako Mark ni imel podatkov o svojem očetu, ki bi jih potreboval, da bi za šolo sestavil družinski rodovnik. Mama ni o Svenovi družini vedela ničesar. Potem je