Lepa Hijacinta je to vedela in jih je pri tem samo še vražje podžigala. Najbolj ji je godlo, kadar je s svojo izzivalnostjo zanetila kak hrupen prepir med zakoncema, to je počela zanalašč in precej pogosto. Najraje tistim neprivlačnim, strogim, dolgočasnim, zato pa vedno krepostnim someščankam, ki so si na račun njenega burnega življenja najbolj brusile jezike. Dekle je namreč nosilo tako izzivalna mini krila, da ni uspela ničesar skriti, sicer pa tega tudi ni hotela, noge, vitke in dolge je samo še malo podaljšala z izjemno visokimi petami. Bila je skrbno naličena, vedno urejena, dišala je pa sveže privlačno, kot sočno, komaj utrgano jabolko. Ko je bilo na ulici največ ljudi, si je nesramno dovolila, da so ji z rok padli ključi, k tlom se je sklonila scela in malce okorno, pobirala jih je dolgo, dolgo in pri tem početju uživala ravno tako kot moški, ki so jo gledali. Ti so res imeli kaj videti, kajti njeno spodnje perilo je bilo mavrično, čipkasto in domala prozorno. Kaj se je tiste trenutke motalo po moških beticah in kam so v mislih vtikali svojo moškost, najbrž ni treba posebej razlagati. Zrak je bil naelektren od pohote, ves prepojen s spolnostjo, pogledi, občutki in užitki so bili bogovski, jezovi domišljije so čisto popustili.