"Trenutek ... pusti, da povem do konca." Z roko na moji rami in zaudarjajoč po pivu se je Wunderlich še naprej trudil z abstruzno zgodbo, za katero sem pričakoval, da se bo končala v z velikim bebljanjem, vključno s poslinjenjem prta. Pisatelj je zapiske kot kuriozum poslal na Zahod, kjer so bili objavljeni dobesedno - razen Eulejevega skracanega podpisa, za katerega se je zmeraj natisnilo "nečitljivo". Objavo je prevzel Der Spiegel, povsem na veliko, z najavo na naslovnico. Srce mi je padlo v hlače in vedel sem, da je to pripovedovanje resnično. Razburkalo je moj prastrah: Kot strokovnjak za izgubljanje stvari na naslovnici zahodnih gazet! Ta ponižujoča usoda je grozila tudi meni! - Eule je bil pri enem svojih naslednjih vlomov tako nemiren, (morda se je pojavil - utemeljen - sovražni vzgib proti ogledalcu), da mu je v kopalnici z rok padel fotografski aparat in razbil ogledalo. Na vso nesrečo v stanovanju neke pisateljice, in iz izkušnje je bilo treba izhajati iz tega, da sledi ... Objava .... Škandal ... Blamaža ...