Začetnik sodobnega čebelarstva je bil Anton Janša (1734--1773) iz Breznice na Gorenjskem. Znanje o delu s čebelami si je pridobil iz lastnega opazovanja teh drobnih in marljivih žuželk. Na Dunaju je dobil državno službo, v kateri je intenzivno čebelaril. Hitro je napredoval in po opravljenih izpitih je postal cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Med drugim je predlagal vožnjo čebel na pašo. Spoznal je, da troti niso le nepomembni del čebelje srenje, ampak da v zraku oplodijo matico. Za matico je tudi iznašel matičnjak. Po ukazu cesarice Marije Terezije so morali vsi v okolici prestolnice čebelariti po Janševih načelih. Leta 1771 je izdal »Razpravo o rojenju čebel«. Drugo njegovo pomembno delo pa je »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki je izšel šele leta 1775, torej že po njegovi smrti. Obe knjigi so večkrat ponatisnili in prevedli v več tujih jezikov. Janša je poenotil obliko in velikost panjev, da jih je bilo lažje zlagati v večje bloke. Imel je tudi talent za slikarstvo in je sam poslikal večino panjskih končnic na svojih panjih.