Na začetku sola na prizorišču stoji s hrbtom proti publiki na prvi pogled androgino golo telo, obuto v teniške copate in z oranžno lasuljo na glavi, ki se ritmizirano »vklopi« ob bučnih tolkalih, se nato, še vedno s hrbtom proti publiki, ob prižganih reflektorjih v ozadju in ob glasbi Deep Purple prelije v utelešenje rockovske zvezde. Nato se z obrazom proti občinstvu znajde v vlogi pevke, pozneje plesalke, pa z rdečo lasuljo čez obraz v vlogi klovna itd. Telo Mette Ingvartsen ni celostno, pač pa ga avtorica, ki se osredotoča na odnos med čustveno ekspresijo in telesom kot brezspolnim, čistim označevalcem nenehno »prelamlja«, in sicer tako, da obrazna mimika sporoča nekaj povem drugega kot drugi del telesa, oboje pa je spet v bipolarnem odnosu s kontekstom posameznih sekvenc, ki jih določa glasba, od rocka, operne glasbe do (verjetno doma) posnete vokalne glasbe. Prehajanje iz enega v drugo stanje avtorica izvaja tekoče, medtem ko v različnih sekvencah z bipolarnim odnosom med posameznimi elementi premišljeno cepi vloge oziroma like.