Tabu se kot izrazna prvina pojavi že v otroški ljudski pesmi. Glede na to, da so bili tvorci teh besedil otroci, je mogoče sklepati, da je tabu kot upor zoper vsakršna pravila in norme lepega vedenja temeljna značilnost otroštva, podoba igrivega in nedolžnega otroka pa model, ki so ga oblikovali odrasli in ki ga je mogoče razumeti tudi kot (trivialno) možnost bega v (otroško oz. otročjo) idilo. Nasprotje med neposrednostjo otroške ljudske pesmi in sodobno »laži-moralo«, ki »pohujšljivost« zavrača, je opazil že Karel Štrekelj (1908-1923: 308): »Toda preprosti, nepokvarjeni narod ne sodi tako, in zategadelj se tudi ne smemo obregavati ob pesmih, ki stresajo modernika, sicer udanega vsem grdobam.« Nad neposrednostjo izraza v otroški igri ...Já bi têbe s tem napêljal.' ''Pa nêbi!'' 'Máčko jêbi!'«) se je začudil tudi Oton Župančič: »Neverjetno, a resnično! Otroci! In najneverjetnejše je to, da smo bili čisto nedolžni, pa čeprav smo vedeli, kaj pomenja ta beseda.« (isto: 429). Poudarjanje neposrednosti, celo šokantnosti te poezije (posmehljivke vrstnikom in starejšim, parodiranje molitev ipd.) je vidno tudi v literarnozgodovinskih razlagah. Tako Boris Merhar (1956: 90) v Zgodovini slovenskega slovstva poleg analize tipov in izraznosti besedil ter predstavne igre kot temeljnega besedilotvornega načina piše tudi o otroškemu zoperstavljanju in oporekanju: »Med značilnosti te poezije sodi naposled tudi krepka, robata šala, po svojem bistvu bolj nagajivka kot zabavljivka, mik se v prostodušnem besedišču in drastični podobi loteva vsega, kar je otroku smešno, ne prizanašajoč ne mlademu ne staremu, ne sovaščanu ne sosedu ne tujcu: (...).« Igrivost in šaljivost otroške pesmi praviloma določata tudi sestavo izborov otroških ljudskih pesmi, medtem ko sta posmehljivost in raba tabujev zapostavljeni (prim. zbirki Ljudske pesmice, 1971, Jurček orje, 1972). Na tovrstno uredniško »filtriranje« kaže tudi npr. uvrstitev otroških ljudskih pesmi v zbirko Slovenske ljudske pesmi: »Zatem slede otroške pesmi (...), ki se v njih in ob njih izživlja vsakovrstna otroška igra in šala ter nam je zadnja med njimi (...) hkrati lahko za zgled ljudske šaljivke. (Merhar 1961: 156)« Šele sodobnejše zbirke (npr. Enci benci na kamenci, ur. Roman Gašperin, 1990, 1998) poleg igrivosti bralcu predstavijo tudi otroško oporekanje (šale o svetnikih, tabujske besede, zafrkljivke ipd.).