Mama ob njem kakor medla, večno nezaželjena senca, ki je v malem avtu vozila hrano na posestvo in nazaj v dolino, gnana od želje po daljni srečni prihodnosti. Po prihodnosti z družino, z možem in z otroki, kjer bi do potankosti izpolnila vlogo, za katero sploh ni vedela, ali je res njena, pa jo je vseeno privzela, v eni od hiš, ki so se gradile in jih oče ni nikdar uspel dograditi. Sanjala je, kakor so sanjali vsi, cela družina; o trenutkih, ko bo pletla ob prasketajočem ognju ob kaminu in bo novoletna smrečica sijala z vso nedorečenostjo miline družinskega življenja, ona pa bo pletla in otroci bodo spali po ličnih sobah. Tako se je zaganjala v hrano, v praprot, v otroške težave in v malo, nasičeno stanovanje, da bi z leti pričela omahovati, doumevati, kar je bila slutila, se občasno vdajati utrujenosti. Delavci, ganjeni od njene pojave, so ji bili vsak trenutek pripravljeni priskočiti na pomoč in ona je to sprejemala s prijetno, nespogledljivo ženskostjo. Resnično življenje je bila moževa čudaška surovost in hrana za zajce v eni ter hrana za delavce v drugi košari. Njihove robate šale, silovita navzočnost strojev in cesta, ki se je spomladi spremenila v svetlo rjavo blatasto past, po kateri sta tacala Zahar in Riva in sta mirno čakala, da se je pojavil oče s terenskim vozilom, iz katerega je bil iztrgal sedeže in streho in je tako izgledal še bolj divji, in ju izvlekel iz blatne močvare.